Rubin.
|
Sem pa prebrala en post, sicer starejšega datuma, ampak nič zato. Nanaša se pa na to, koliko naj dela prvošolček doma, oz. kaj je fajn, da se ga navadi. Napisala ga je učiteljica prvega razreda. Kaj pravite? Citiram: IZVIRNO SPOROČILO: Ničesar "šolskega", pa lahko dosti nešolskega. Kolikor jaz poznam šolski sistem, je naštiman tako, da od otroka zahtevamo maksimum, ampak maksimum, kar ga pri določeni starosti še zmore. Ta hip moji prvčki zmorejo točno 5 minut zbranega dela v eni uri, pa potem čez eno uro spet 5 minut.... Pa bodite brez skrbi, da bodo na koncu leta zmogli slediti mnooooogokratniku te minutaže. Ko bodo prišli v drugi razred, bodo spet na začetku leta težave, ker je izredno več dela, tako je "našopana" snov, na začetku bodo tolk zmatrani, da glava boli. Enako v tretjem in četrtem in v vseh ostalih. ko bodo otroci prišli v srednjo šolo, saj najbrž se ne zavedate, ampak imajo po 9 ur na dan skoraj vsak dan!!!! + za predelat še enkrat doma + domače naloge. Saj pravim, potegniti več kot otrok zmore, to je načelo našega šolskega sistema. Žal. IN potem naj jaz dam še domačo nalogo? Morda za starše edincev te reči izgledajo kot nekaj, česar se starši v bistvu veselijo, saj jih kontrolirajo navadno mnogo bolj, kot starši z več otroki. Ampak jaz smisla v množici domačega dela za šolo ne vidim. Zakaj vam otroci ne povedo, kaj točno delajo? Ker je v 1. razredu učenje tako naštimano, da se skoraj pretrgaš, da jih zmotiviraš, ker se snov prepleta skozi igro in ker se poleg čisto učnih reči ukvarjamo še z osnovnimi zadevami, kot je zavezovanje vezalk, brisanje riti, učimo se pospravljati za sabo iz mize, pospravljati v svoje predalčke, učimo se kje je na šoli sploh kaj, kako pladenj prinesti iz enega konca do drugega, kako se uporablja nož, vilica, kam dajemo odpadke te sorte in kam druge sorte, učimo se osnovne kulturne komunikacije, ko otrok kar naenkrat ne sme več segati v besedo, ko si težko privošči da reče, jaz pa danes ne bom nič delal, pa najtežja stvar, učijo se poslušati, česar večina sploh ne zna. Ukvarjamo se s čisto banalnimi zadevami, jaz sem npr. ta teden zapravila vse skup zihr že celo uro z razlaganjem in pogovori zakaj ne smemo s copati v roki mahati nekomu čez obraz, al pa zakaj ne smeš nekoga porinit v vrsti naprej, kakšne posledice to potegne za sabo.... Skratka, hotela sem povedat, da je začetek 1. razreda podaljšek vrtca + šolsko delo še zraven. Čisto sigurno se najmanj še cel mesec dela na teh osnovah, rpeden se stvar vsaj za silo uredi v neke tire, če je skupina zelo zrela, sicer traja asmilacija dlje časa. Sama menim, da se zaradi res natrpanih učnih načrtov daje domača naloga zgolj tedaj, kadar je nekaj nujno utrdit. Kar tako, brez veze, samo da bo nekaj počel za šolo je pa totalna bedarija. Če otrok nekaj zna, zakaj mu dodatno umazat posodo in ga pošiljat pomivat, če je že vse pomito?Halo, ne štekam??? Menim, da je življenje čist prekratko, da bi ga zapravili zgolj za šolo. Pustite otroku otroštvo dokler ga še sploh lahko, saj bo vsako leto šola zasedala ogrooooooomno časa v njegovem lajfu, tudi ogromno nesmiselno porabljenega časa, ker šola ne da toliko nazaj, kolikor ur v življenju nam zasede (če dobro pogledam v sistem, višje v šoli kot greš, več je balasta in manj uporabnega, vsaj sama to tako vidim) in sama bom zelo zelo zelo vesela, če bodo moji otroci prišli skozi srednjo šolo in vse njene ure pouka, ne da bi bili vmes totalno crknjeni od lajfa in zasovražili šolo. Če pa v prvem razredu učitelj ne bi mogel celotne snovi obdelati v šolskem času, se mi pa pač zdi (moje osebno mnenje) precej nesposoben. Se pa strinjam, lažje je reči, do sem sem prišel, če se mu ne da, naj pa še doma dela, al pa si misli, utrdili bodo pa doma. Moji ne. Moji otroci bodo reči utrdili v šoli, še zmeraj so. popoldne naj imajo pa svoj lajf in njihovi starši z njimi. Pridobivanje učnih navad je pomembno, ampak takrat, ko res ima nekaj, kar se mora naučiti iz knjige, česar ne more usvojiti v šoli. V 1. razredu pa je taka specifika, da sama prosim za pomoč starše kvečjemu pri rečeh, ki se tičejo splošnih reči. Prosim jih npr., če poskusijo biti pozorni na to, da njim otrok ne sega v besedo, ker šele tedaj se lahko nauči, da je to neka splošna vrednota. Ali pa jih prosim, da naj ne gleda cel vikend nasilnih računalniških igric ali filmov, risank, ker je sicer v pon. ves divji. Včasih jih prosim, naj ne prevzemajo otrokovih odgovornosti, naj mu nehajo npr. pripravljat športno opremo za v šolo, ker mora to storiti že v 1. razredu otrok sam. Naj preložijo šolo nanj v vsesplošnem smislu. Naj ne pripravljajo njegove torbe, naj že na začetku otroku dajo jasno vedeti, da je to njegova skrb, zato ga morajo oni v to uvesti postopoma doma. In tukaj pričakujem pomoč staršev. Pa pričakujem od njih, da pregledujejo otrokove reči v celoti, ker komunikacija v 1. raredu je večinoma bolj kot ne čez beležko in zvezke. Pričakujem, da bodo otroka zavestno in vsak dan učili o varnosti na cesti, ko bodo z njim na cesti, ne bodo speljali, dokler ni pripet.... Pričakujem da mu ne bodo dovolili iti spat brez umitih zob, pa da bodo zahtevali od njega, da se zjutraj sam obleče...pa da pride domov ob dogovorjeni uri iz dvorišča, ali da gre samo tja, kjer so se zmenili, da ga naučijo da zna sam telefonirat in da ne odpira vrat neznancem... Mogoče se zdijo banalne reči, pa vendar so čisto tipične za to starost in niso glih tako same od sebe umevne. To je navajanje na odgovornost, ne pa nekaj se učiti vsak dan kr tko mal, ker učiteljica meni, da je to pridobivanje odgovornosti, navajanje na učenje. Meni je učenje v 1. razredu povezano vse s čim drugim. V 2. razredu je specifika drugačna, ker brati se pač mora naučiti in brez vaje ni razumevanja pri branju. Vsak dan malo pa malo in tam res svetujem staršem, naj si določijo uro, ko se bo to počelo in naj ne podlegajo pritisku otroka, ko "nateguje" čas in odlaga v nedogled. Ali pa poštevanka kasneje v 3. So reči, ki ne gredo brez vaje. So reči, za katere pa niso potrebne domače naloge, samo zato, da so, brez pravega smisla. Aja, še govorilne. Če je z otrokom vse ok, pričakujem, da se starš pojavi pri meni parkrat na leto, drugače rečeno vsak 2. ali 3. mesec. Če hodijo vsak mesec tudi ni nič narobe, se mi pač zdijo skrbni, nujno pa to ni. Če ga vidim samo 1x letno, kar se ponekod tudi dogaja, pa se mi zdi absolutno premalo. Še to, sama kot mama zahtevam od svojih otrok, da delajo za šolo, kar morajo. Se pravi, če imajo domačo nalogo, naj jo naredijo, če se morajo nekaj naučit, naj se naučijo. In pri nas je jasno, da je to njihova služba in da ni variante, da je ne opravljajo. Če kaj ne vedo, jim razložimo, če rabijo pomoč, jo nudimo, vendar imajo tisto reč razvito, ki je najpomembnejša, da jo začnete početi v 1. razredu - sami imajo odgovornost za šolo. Ne sedet z njimi, če ni nuje. Naučite jih, kako to počno sami. Za to ne potrebujete vsakodnevne domače naloge in neprestanega kontroliranja. S tem jim njihovo odgovornost ravno odvzamete. Vi ste tam namesto njih. Oni morajo vedet, da to morajo početi brez vas in z lastno glavo in pomnenjem, da jih nekaj še čaka za naredit.
|