Nika v službi
|
Evo me, sem že nazaj. Torej, naša madam velike tiskane črke pozna že več kot leto dni, male tiskane ji še ne grejo oz. le redke. Preproste besede napiše samostojno, ostale po nareku, pri branju pa smo zdaj na zlogovanju, počasi se ji odpira, zelo verjetno, da bo do jeseni že kaj celo znala prebrati, če bo še naprej imela tako veselje. Ima veliko zanimanje za črke, številke, že zelo zgodaj je iz puzzle sestavljala besede in štela. Šteti zna do 100, seštevati do 10 bp, vse se je praktično sama naučila (nimam pojma, kako). Do 20 šteje po angleško, do 10 pa tudi v nemščini in italijanščini. Pozna veliko angleških pesmic, saj imajo angleščino v vrtcu, doma pa se jezikov uči skozi igro, ker kaže zanimanje. Sama namreč aktivno govorim angleško in nemško, pasivno italijansko in tuji jeziki ter potovanja so bili vedno nekako del nje (in nas). Abecedo tudi obvlada u nulo. Dobra je v komunikaciji, zelo rada pleše in poje (na sintesajzer zna že kar nekaj pesmic), rada plava (letos poleti je splavala brez rokavčkov, zdaj pa hodi na plavalni tečaj) in se igra različne vloge (najraje je vzgojiteljica v vrtcu ali animatorka ). Na športnem področju odlično obvlada vse, kar je v povezavi z žogo - metanje, lovljenje, metanje na koš (zadene na pravi koš na košarkarskem igrišču!), brcanje, zanimajo jo vse igre, povezane z žogo (tenis, košarka, odbojka...). Zdaj sem naštela vse tisto, kar ima rada in kar dobro obvlada, zdaj pa še nekaj o tistem, kjer ni preveč dobra. Torej, v risanju je sigurno precej daleč zadaj v primerjavi z vrstniki. Sicer riše in barva rada, ampak nima preveč smisla za risanje/barvanje (očitno ima to po meni, ker sem jaz totalni aberveznik v risanju ). Tudi v ustvarjanju ni doma - lego kocke, ročna dela (zapestnice, verižice, ustvarjanje s plastelinom, ipd.) so ji precej tuja oz. se z njimi zamoti le na kratko, potem pa nima več potrpljenja. Je velik ziheraš, zato je vsaka nova stvar težko sprejeta, gre počasi, traja, da jo v nekaj prepričaš. Ampak je pa tudi res, da potem, ko jo prepričaš oz. ko vidi, da ji gre, to zelo hitro obvlada. Npr. vožnja brez pomožnih kolesc. Komplikator, da dol padeš, čeprav je pri dobrih dveh letih obvladala poganjalčka in se od treh let dalje z dvignjenimi nogami spuščala po klančinah kot Fitipaldi. Zdaj pelje brez kolesc, če ve, da jo držiš zadaj, če ne ve oz. v trenutku, ko ugotovi, da si jo spustil, tako zabremza, da skoraj poleti preko balance. Ziheraš, saj pravim. Tudi jaz se strinjam z vsemi tistimi, ki menijo, da otroka ne smemo forsirati, da pa je prav, da ga spodbujamo na področjih, kjer sam kaže zanimanje. Za konec samo še dodatno pojasnilo, ker se še ne poznamo tako dobro in bi lahko prišlo do napačne interpretacije, zato v izogib poudarjam sledeče: vse zgoraj napisano ni mišljeno kot kakšno hvaljenje, "ven metanje" ali kaj takega, želela sem zgolj svojo Niko (in nas kot družino) malce bolj predstaviti. Če se bomo že družili naslednjih nekaj mesecev... ali več. Naj bo v takem smislu tudi razumljeno. Hvala.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi..... F. Lainšček
|