pesjanarka
|
Pozdravljene mamice, evo mene po skoraj 2 tednih. 2.12.2010 ob 16:41 sem postala mamica najlepše punčke na svetu. Ime sva ji dala Livia. Sam porod je bil lažji, kot sem se bala, zapletov pa na žalost več, kot bi si želela. Sedaj pa nekaj podrobnosti. Zjutraj grem na pregled h ginekologinji, ki ugotovi, da sem odprta za 3 prste, ustje je pa dolgo samo še 0,5 cm. V prevodu naj bi to pomenilo, da grem lahko v porodnišnico, kjer me bodo sprejeli ali pa počakam doma in se bo v roku nekaj ur (teoretično lahko tudi 48) začelo samo od sebe. Grem najprej še po nekaj opravkih, na kavo, ... potem pa v porodnišnico. Tam mi svetujejo isto kot gin. Če želim lahko ostanem in bo verjetno že klistiranej sprožilo, če pa ne, pa grem domov in pridem naslednji dan na amnioskopijo, ki bo skoraj ziher sprožila vse skupaj. Seveda ostanem :). Bilo mi je čist noro: OMG jaz bom kar rodila!! Ob 12h me sprejmejo, pol ure kasnej klistirajo, potem sem se še tja do 14h brez bolečin sprehajala po hodnikih. V tem času sem se odprla na nekje med 4 in 5 prstov, zato so me kar parkirali na mizo in mi predrli mehur. No, potem so začeli šopat konkretni popadki in prosim za EA. Anesteziolog me vpraša kako bi ocenila bolečino od 1 do 10, mu rečem 7 in on, da je cilj EA, da me spravi na 3 ali 4. To so seveda čist subjektivne ocene. Vstavijo mi torej kateter - popolnoma brez bolečne in česarkoli neprijetnega. No in naslednji popadki so se res precej omilili. V primerjavi s prejšnjimi in s tem, da veš, čemu so namenjeni, bi se celo lahko reklo, da so bili prijetni. Takoj potem, ko so mi dali EA, je prišel tudi moj, kar je seveda precej prispevalo k lažji situaciji :))) Dobro uro sva potem normalno predihavala popadke in se zafrkavala. Malo čez 16h pride babica, vidi, da sem odprta že za 8 prstov in oceni, da bo treba rodit. Še nekajkrat potisnem, ko se obe babici začneta nekaj spogledovat, govorit, da je otrok v stiski in naročat, da mora zdravnica priti TAKOJ! Ker moji popadki niso bili dovolj gosti, da bi s potiskanjem čakali nanje, sta se mi obe babici in potem še zdravnica nekajkrat vrgli na trebuh (klečali na stolu nad mojo posteljo in se s rokami močno uprli na trebuh). No, ko smo se po nekaj poskusih sinhronizirale, je Livia spolznila ven. Okrog vratu je imela 2x zavito popkovnico. Ob zadnjem poskusu je pomagal tudi vakuum. Na začetku je obležala tam nema in mirna kot kupček nesreče. Ena od babic jo je poškropila z mrzlo vodo ob čemer je malo zagodrlnjala in dala vedet, da je živa. Pvo sekundo res nisem bila prepričana, če je . No potem se je tudi osebje začelo obnašati nekoliko bolj normalno in umirjeno, kar me je potolažilo. Potem pride pediatrinja, jo odnese, moj gre z njo, mene zašijejo in mi jo na koncu za nekaj minutk prinesejo v roke. Zaradi šibkejše kondicije in ne zadosti očitnih vitalnih znakov po prvi minuti (APGAR oceni 6 in 8) so jo dali v toplo posteljico na opazovanje, kjer je preživela 3 dni. Ti so bili zame kar naporni. Nihče mi namreč ni znal točno povedati, kaj je z mojo punčko narobe in zakaj ni zadihala. Sumili pa so, da je šlo za neke vrste infekt, zaradi česar so jo takoj (čisto preventivno) dali na antibiotike in infuzijo. No četrti dan so prišli izvidi, ki so potrdili, da se je med porodom okužila s streptokokom agalactiae. Kolikor sem brala po netu, naj bi ta spadal v skupino streptokokov B, za kar sem se šla testirat in je bil rezultat negativen (??????). No, ampak na srečo so v P profesionalno odreagirali, ji dali antibiotik že vnaprej in tako rešili mojo punčko. Kolikor so mi razložili, se ta streptokok dobi v mleku in mlečnih izdelkih, ima ga cca 30% žensk in je zelo trdovraten glede odstranjevanja. Odraslemu zdravemu človeku ne škoduje, za plod in novorojenčka je pa zelo nevaren. pogosto je tudi povzročitelj splava. Šesti dan, po končani 5 dnevni terapiji, sva se šli lahko crkljat v domačo oskrbo. Toliko o najinem porodu. Malo več pa kasneje. Aja še to. Sem ena izmed nesrečnic, ki nimajo mleka . Do pred 2 dnevoma sva se z Livio dojili, pa se je izkazalo, da jo s tem bolj matram, kot ji koristim. Ker je mogla revica po 10 ali 15 min vlečt iz prazne joške, je bila po vsakem dojenju totalno znervirana (kričala, jokala, otresala z glavico, brcala, ...) in je nato še hranjenje po steklenički trajalo 100 let. Zaradi utrujenosti tudi ni pojedla, kolikor bi morala. Tako si sedaj 8x na dan črpam in načrpam od 0 do 10 ml naenkrtat, kar jio dam po flaški pri naslednjem hranjenju, sicer je pa na Nestlejevi Bebi. Kljub temu, da vem, da pač ne morem drugače, mleka ne morem kar načarati, imam malo slabo vest. Sploh, ko berem za kaj vse in kako je dojenje bolj zdravo ...
|