ronja
|
Z njegovimi se vidimo 1x na teden (ni bilo vedno tako in sem zelo srečna, da je zdaj tako ), z mojimi pa še precej manj (mojadva oba še delata, mami je bizi, pa zaljubljena in že tako nima dovolj časa za vse, čeprav bi si želela več videt, samo se včasih kar težko skoordiniramo (včasih gremo mi k njegovim, včasih k očetu, včasih gre ona kam - pogosto,...), oče ne živi v istem kraju in je tudi kar bizi, da ne moremo ravno kadarkoli uletet - k njemu pridemo recimo 1x na mesec za 3 dni, bi šli še večkrat;) On se oglasi, kadar pride v LJ, samo nima vedno časa in če že, je dostikrat zelo na hitro).
Zdaj se vsi prej najavijo/mo (moji so se vedno) in zdaj tudi vsi razumejo, če nimamo časa (tu je bilo treba malo pogajanj s taščo, ampak na srečo je to delo opravil lubi). Meni se zdi ta pot najelegantnejša, ker jaz recimo nisem zlepa nič dosegla, pa mi lahko verjameš, da sem se trudila in povedala na 1001 diplomatski način. Enostavno diplomacija ni delala, včasih pač zataji - se pa vsekakor splača najprej tako poizkusit .
Če ne bo šlo, je bil tisti nasvet, ki ga je miška prebrala, verjetno moj: moja tašča je prihajala pri Ronji non stop in nikoli ni znala it domov, tudi če ji je recimo lubi direkt rekel... In ker jaz tudi nisem hotela bit nesramna, ne pa nikakor ni hotela razumet, sem se vsakič, ko se je najavila, da prihaja, začela odpravljat in šibala nekam s tamalo. Ko je kake 10-20x prišla v prazno stanovanje ali pa smo se na hitro mimoišči na vratih in sem samo šibala, je ugotovila, da to izsiljevanje nikamor ne pelje in začela malo bolj poslušat, če rečmo, da zdaj ne bi imeli obiskov (to se je vedno strinjala, da rabi družinica mir in da res ne sme bit nobenih obiskov - in grdo gledala, če je še kdo drug takrat prišel - samo ona se je smatrala kot del te družinice in ne kot obisk). Zdaj se zelo trudim, da se ne menim jaz z njo, ker mene vedno obrne , lubija pa ne. (malo narobe svet, ampak takle mamo;).
Je pa zdaj res super, fajn se razumemo, vesela sem ju, ko prideta, ali ko pridemo mi (se tudi najavimo, seveda), onadva sta nas pa tudi vesela. Smo našli svojo nišo - ni glih tam, kjer si je ona želela, niti ni glih tam, kjer bi jo sama postavila kar se mene tiče (meni bi bilo tudi na 10-14 dni dovolj), ampak je pa po moje najboljše za otroke - ravno prav, da imamo čas še zase (torej zanju), pa da se vseeno dovolj vidita z vsemi babicami, dedki in strici, prijateljicami,... ki jih imata radi.
Mene je streznilo to, da se mi je Ronja en večer čisto zjokala: "Mamiii, pogrešaaaam teee!" - medtem ko sem bila na dopustu! Non stop obiski pri babici, non stop eno letanje,... Takrat se mi je srček razklal in sem si obljubila, da jima tega nikoli več ne bom naredila, družina na prvem mestu (moja ožja družina - torej tamalidve + lubi, da ne bo kake diskusije v to smer, kot po navadi ) - ne samo v besedah, ampak zares. Od takrat naprej smo vsi 4je neprimerno bolj srečni. Včasih enostavno moraš bit bolj sebičen, "i learned it the hard way" .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
...............
Žal.. 
. 
, saj se skregaš, samo to traja najdlje 2 dni, potem pa je vse po starem... 
