ronja
|
Se pa bolj sprašujem, ker vidim, kolk vse pišete, kolk ste happy, zadovoljne, kolk je čist prav na cca 40 kvadratov.... kaj pa ko otroci zrastejouser posted image , puberteta, kje zasebnost, kje mir za učenje, kam povabi prijatelje, ne da bi mama zraven svetila, kje zasebnost z možem, ko se dete že zaveda in sliši stokanje...user posted image . Ko so otroci mali ni tak problem, se lahko stiskate, spite skupaj v isti sobi....z najstnikom pa najbrž ne boš v isti sobiuser posted image
No, mi imamo dve sobi, tako da naju mali ne gledata, kadar rabiva "zasebnost" . Sicer pa moraš itak bit bolj tih, če imaš otroke v stanovanju, saj nikoli ne veš, kdaj se bo kateri zbudil, a ne? Torej neko strašno glasno ljubljenje itak odpade (zato pa so primerni kaki popoldnevi pri babicah ). Saj če si res čisto sproščen, se te tudi v bajti na drugo stran sliši...
Tako da bi tudi onidve komot meli svoje obiske samo v svoji sobi in jima midva ne bi not hodila, če bi rabili zasebnost. Ampak pri 3 letih si otroci navadno še ne želijo zasebnosti, ampak prav nasprotno: lazijo za tabo povsod, pa če je še tako veliko stanovanje... Vsaj moji so taki . Nama je bilo vedno fajn, ko sva dobila svojo sobo nazaj - že zdaj, ko so še male.
Mir za učenje - hehe, ne vem, če je to tako zelo važno, kot vsi propagirajo... Sama sem živela v sobi skup z bratom in sestro, delala naloge na kuhinjski mizi in bila ves čas odlična... sestra tudi. Ko je bil brat tako velik, da je delal naloge doma, smo se pa preselili in je imel mir in tišino in svojo sobo in vse... pa ni imel takih ocen. Tako da to ni ravno neka strašno nujna zadeva, po moje. Bomo videli. Sicer je pa njuna soba še vedno njuna in tam ju ne bova motila, če bosta delali naloge, gotovo da ne.
Se mi zdi, da je dosti tudi odvisno od ljudi in njihovih odnosov: če ti otroke naučiš, da če se en uči, se mu da mir, potem mu bojo pač dali mir - sploh če bojo tebe videli, da se da mir. Midva to že zdaj učiva tamali: da če se ena zatopi v eno igro, ji mora druga dat mir - lahko vpraša, če se skup igrata, ne sme ji pa kar vzet ali ji težit zraven. In ker se tudi midva tako obnašava do njiju, se mi zdi, da to zelo pali in sploh ni problemov - pa sta res še mali - predvidevam, ad se da večjim otrokom več dopovedat...
Vsako stvar mi je škoda stran vršt, pa čeprav mamo malo stanovanje in nimaš skor več kam kaj dat :)
ma, ne vprašaj, kako je pri nas! Jaz sem GROOOOZNA!!! Recimo danes že cel dan prepričujem samo sebe, da naj vseeno dam v vrtec tisti aparatek za ožemat pomaranče (je bil tak poceni, plastika je uničena, nikoli ni dobro delal, ker ni dovolj močen in ker plastika ni dovolj trdna, da bi dejansko kaj naredila pomaranči in jo moraš na koncu še na roke ožet, pa še traja...). Ker sva medtem kupila drugega (ročnega), ki dela in ker v vrtcu želijo prave gospodinjske aparate (lahko so nedelujoči, nima veze). No, ampak pazi to: motorček pa še dela... In to meni ne da miru.
Ker točno tak motorček bi jaz rabila, če bi hotela naredit domači aparat za sladkorno peno . Jap, ne zezam se, čisto resno! Nepoboljšljiva sem! In zdaj upam, da me bo uspel lubi spametovat - ker ne vem, kje bom sploh našla čas za delat tak aparatek, pa verjetno predno bo do tamalima kaj dogajalo, bomo že kak drug strojček uničili . Ampak vseeno, potem ko pa hočeš naredit, pa lih tega nimaš, itd... Blesava sem, da je kaj! Ampak ne morem iz svoje kože - tokrat bom verjetno dala to mašinco s težkim srcem proč, ampak naslednje pa ziher ne .
|
Natisni
.
. Sicer pa: kopalnica je res mini: tako za ilustracijo: not je mala bana, umivalnik in wc, pralni in sušilni stroj sta en na drugem, vendar je neka tako, da če hoče en ven, se mora drug umaknit na wc, da lahko vrata odpreš. Nas ne moti, ker so vrata itak v gl. skoz odprta (vsa naša vrata, razen vhodnih)
go, girl
