Anonimen
|
Živa, popolnoma razumem tvoj primer kot zaposlena v vrtcu, ti povem, kako izgleda še situacija iz drugega zornega kota, čeprav ti odkrito povem, da si zelo lepo sprejela in reagirala, in nisi takoj naredila halo-ja. ko otroci popoldne odhajajo domov, včasih res postane prevelika gneča, naši normativi pa so tako ali tako adijo pamet. in ko pride starš po otroka, je normalno, da bi rad spregovoril dve besedi. takrat se najbolj zalomi. kot vzgojiteljica bi želela izmenjati nekaj informacij s staršem določenega otroka, ampak kaj pa ostalih 10 v igralnici? takrat se, bog ne daj, najraje kaj zgodi. starš ima seveda pravico vprašati kako pa kaj, a tu smo zopet me na precepu, v tem smislu, da si pozoren na vse. pošteno povedano, tudi če prisluhnem staršu, skoraj z enim ušesom in pol in enim očesom in pol spremljam ostale otroke, in potem je najin pogovor nekvaliteten. nočem posploševat zadev, daleč od tega, a nekaj, predvsem mamic je takih, ki bi kar govorile in govorile. zato in v ta namen pa imamo pogovorne urice, kjer se lahko nemoteno pogovarjaš. jaz "mojim" staršem na začetku povem, da naj se na vratih ne zadržujejo predolgo (seveda pri tako majhnih kot je tvoj otrok), lahko na hitro rečem da je bilo vredu, kaj je jedel, če se je kaj zgodilo in "nasvidenje". pa ne iz moje nevljudnosti, neprijaznosti ali ker se mi ne da (halo, to je moje delo, poklic, dolžnost!) ampak ravno zaradi takih situacij, kot si jo opisala ti. za otroka, po katerega so prišli starši je poskrbljeno (v smislu pozorosti, "nadzora"), moja naloga pa je, da poskrbim za vse ostale v igralnici. ne vem, to je moje odkrito mišljenje. nikogar ne obsojam, nikomur nič ne vsiljujem, z otroki v svoji skupini uživam, rada hodim v službo, se dobro razumem s starši. sem pa na začetku tako kot sem bila sedaj, tudi do njih okrita, zato mogoče malo čudna, ampak ko starši to dejansko vidijo in spoznajo na svoji koži, sistem zalaufa.
|