alexjera
|
Ne bom se pregovarjala z nekaterimi, ki ves čas solijo pamet, ampak bom opisala svojo situacijo.
Imamo 2,5 letnico in 1 letnika. Deklica je v 98 % zlat otrok, vendar v 2 % hudiček na kvadrat. Kadar jo prime ves čas cvili, izsiljuje, nagaja mlajšemu, meče hrano, poliva tekočine, brca. . . in še bi lahko naštevala. Res je sicer, da ne grize in tepe. Vzgajali smo jo zelo striktno, z veliko pozornosti, doslednosti in ljubezni, saj sva oba z možem pristaša potrpežljivosti. Kljub temu da ima samo 1,5 let mlajšega bratca, nikoli ni bila ljubosumna, tudi na začetku ne, kljub temu da sva bila z malim prvih 6 mesecev več pri zdravniku in po bolnicah kot doma. Že zaradi tega sem pazila, da sem ji naklonila veliko pozornosti, da ne bi imela občutka zapostavljenosti. V vrtcu je pridna, težav z vzgojitelji nima, opozorila sta me samo na njeno trmo. Od kar jo imamo še nisem bila niti dneva v službi (poridniška, nato bolniška in zopet porodniška), popoldne, ko pride iz vrtca, cca. ob 15 uri, se posvečam izključno njej in bratu, enako tudi mož. Kadar je doma ne kuham, pospravljam, likam, gledam televizijo . . . , če se le da vse postorim prej ali ko spita, tako da res izkoristimo skupni čas. Pa vendar imamo z njo težave, kadar jo drži. Ugotovila sem, da jo iz tira vrže, kadar se slabo počuti ali kadar jo meče luna. Velikokrat sem se spraševala, kaj delam narobe, saj me je že nekajkrat spravila ob živce. Večino teorij in prijemov, ki jih različni avtorji prodajajo v knjigah, sem poizkusila, da o lepih besedah ne govorimo. Pogovarjala sem se s prijateljicami, starši v vrtcu in še kom in ugotovila, da imajo otroci v tem obdobju težavice, ki se pa kažejo pri vsakem drugače, pogojene so z dednostjo, okoljem, vzgojo in še čim. Eno otroci so naporni kot dojenčki, drugi kot malčki, tretji kot pubrtetniki in to vse sodi v kontekst odraščanja in izoblikovanja osebnosti.
Mamice, ki imajo težje probleme, iz kakršnega koli vzroka že, se včasih počutijo nemočne. Verjamem, da je avtorica začetnega posta želela kakšen preizkušen recept in ne nasvetov v smislu preberi si knjige, zamudila si itn.
Vsak se s problemi sooča na svoj način, pri tem je pa moraliziranje raznih dobronamernih mam, tašč in tet že dovolj, zato ne rabijo tega še na forumu. Če ne znate-morate pomagati, vsaj moralizirajte ne.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Ampak sem ji 100x povedala in se mi zdi, da je tale odnos zdaj rezultat tega. Zdaj ji lahko tudi čisto po pravici razložim: Ronja, rada te mam, bova se igrali, ampak zdaj sem res utrujena/bolana/moram skuhat kosilo do konca/(karkolipač me trenutno onemogoča) in mala mi dejansko da mir nekaj časa! Ker ve, da ko bom fertig, me bo imela. Tamlajša še nima toliko empatije, je pa veliko bolj potrpežljiva kot je bila Ronja v njenih letih (malo karkter, malo sem se mogoče tudi jaz medtem že naučila). Pa je baje "zelo vodljiva in samostojna" (po besedah vzg.) - ampak za to si moraš res od začetka prizadevat. 
