biga
|
Hvala za odgovore. Bom kar vsem odgovorila, kako je pri nas. Prebrala sem knjigo Elizabeth Pantley, ki ponuja nasvete o vzgoji in izbranih se skušam držati ravno zato, da se ne poslužujem tepeža. Doslej je bilo stanje v mejah normale, pogovor je ponavadi zalegel, ali pa je šel na ohlajanje v sobo. Tam sem ga pustila (brez da bi hodila notri), da se je nehal trmati in je poklical, da je v redu. Vse to je bilo pred rojstvom sestrice. Do takrat je bil "obvladljiv", če naj uporabim to besedo. Z možem sva se ogromno ukvarjala z njim, ker je bil kot dojenček veliko bolan in nekajkrat v bolnici še več, tako da priznam, da je mogoče bila napaka, da ga nisva več prepustila samemu sebi. Tako se danes težko zamoti (sploh v stanovanju) in mu je dolgčas. Takrat ponavadi izbruhi trme. Skratka, s prihodom sestrice je postalo težje, kar sem pričakovala, smo se na to pripravili, ga vključevali v vse, povezano z novim družinskim članom. Še bolj sva se morala z možem ukvarjat z njim kot z malo. Ne iščem krivcev za svojega "neobvladljivega" otroka, kot je ena napisala. Pravim samo, da so vrtec oz. spremembe, povezane z njim, morda kaj vplivale na obnašanje mojega sina. Vem, ker je zelo občutljiv, zelo je bil navezan na prejšnjo vzgojiteljico, bilo je le 6 otrok, zdaj jih je 19, in ne dobi tolikšne pozornosti. Vem, da otroci s trmanjem kličejo po pozornosti, če je sicer ne dobijo, ampak moj sin je dobi več kot dovolj. Le da jo mora zdaj deliti s sestrico. Težava je tudi ta, da se je treba tudi z malo veliko ukvarjati, ker imamo že skoz težave s hranjenjem, slabšem pridobivanjem teže, zadnje dni mi tudi skoraj nič ne je, vsi smo nervozni, in posledično tudi slabše reagiramo na njegove izpade. Da bi se bala svojega otroka? Bog ne daj. Vselej se na tepež in kričanje odzovem, počepnem, ga primem odločno za rokice in rečem, da se to ne dela. Ponavadi je odnehal, a kot pravim, zadnje dni je pa hudo, ker začne kričati in noreti. Včeraj sem ga dala petkrat v sobo, držala kljuko, ker je hotel ven, na koncu pa se vseeno ni pomiril. No, se je, ampak ne zaradi kazni v sobi. Zato razmišljam, če je ohlajanje dobra ideja. Eni otroci so zelo vztrajni. V vsakem primeru odpade pri meni tepež, kar je ena po riti, ker če edino tako lahko obvladam svojega otroka, potem sem slaba mama. Drugače delam vse, kar je Splišni napisala, le da ohlajanje ne pali več - ne ohladi se, pa če je notri ne vem, koliko časa. Pa za knjigico tudi rečem, tole je zadnja, potem greva v posteljo. Ampak je potem vseeno sitnarjenje. Hvala bogu, da tudi starši vztrajamo. Ponavadi sem dosledna, ko nekaj rečem, naredim. Težava je le, ko sem npr. zunaj z malo, ki mora jest, pa mi sin skače okoli, prosi, naj se grem ravno takrat igrat z njim, rečem, da ne morem takoj, da se bova potem igrala, on pa takoj dretje in histerija, ni šans, da ga ignoriram, če grem stran, gre za mano, zamotil se sam ne bo, potem še mala joka in noče jest. Kaj takrat? Morala bi ga samo zagrabit in nesti notri, pa bi odpadlo igranje. Samo nisem mogla, ker sem imela malo. Je prenehal, nisem se šla igrat z njim, se je pa sam zaigral. V določenih primerih je težko biti dosleden, četudi veš, kaj bi moral naredit. No, zdaj sem se razpisala, ampak toliko, da je jasno, da me sin ne vrti totalno okoli prsta, vem pa, da je v nekakšni stiski, sicer se ne bi vsak dan tako obnašal. Mogoče bo jutri na sestanku v vrtcu kaj takega, kar mi lahko pomaga. Čeprav je po besedah vzgojiteljice moj otrok med najbolj mirnimi in poslušnimi v skupini - priden, da ni kaj. No, očitno si potem da duška doma.
|