Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Raho Situacija je taka: tamala je danes prišla domov z ugrizom na obrazu (licu), takim tafinim, vidnim, do krvi. Jaz, odkrito povedano, v vrtcu nisem niti komentirala, samo vprašala sem, kaj se je zgodilo, ker vem, da vzgojiteljici ne moreta imeti oči na 20 otrocih naenkrat. Tamala tudi ni nič komplicirala, vprašala sem jo, kaj se je zgodilo, pa je rekla, da jo je ta deklica ugriznila... Pa pridemo domov in tašča vidi od tamale ugriz in zažene paniko tretje stopnje, da češ, zakaj nisem vzgojiteljici kaj rekla, da se ne vem postaviti za svojega otroka, da je vzgojiteljica kriva, da je mala obgrižena in da sem kaoda slaba mama, ker sem šla mimo tega mirno. Ampak, saj vzgojiteljice niso čudežne, ampak samo ljudje in jasno je, da ne morejo biti vedno in povsod 100% prisotne. Ma, najraje bi še jaz taščo bila ugriznila. Sedaj pa sedim zgoraj in gledam tamalo in razmišljam, če sem res tako salba mama, ker sem to sprejela kot nekaj normalnega, kar se lahko zgodi in nisem vzgojiteljice vsaj zlasala, ko sem videla, da ima mala ugriz na licu Isto sem jaz odreagirala, ko je bila moja pogrižena. Vzg. paniko delale, jaz pa hladno da se pač zgodi. Dokler ne bo zlomljena in krvava, me sploh ne zanima kaj se dogaja. Ok, lepo da povedo, meni pač te stvari niso nevem kaj grozne. Žal je dandanes res veliko staršev, ki paničarijo za vsako stvar. Če se to zgodi večkrat, pa normalno, da boš nekaj odreagirala. Če ne drugega bodo bolj posvetile pozornost na tega, ki grize. Sama se nimam za slabo mamo.
|