Vijoličarka
|
Morda se motim, Zanica, ampak mislim, da si prav ti nekoč pisala o velikih problemih v družini tvojega moža. Oče, ki škoduje poslu, brat, ki ima probleme in se ga šola nekje v tujini, vidva naj bi vse financirala, tašča pa je tiha, podložna ženska, ki se trudi vsem ustreči, nekaterim še preveč. Ne vem, kako se je vse skupaj končalo, ampak vidva sta zdaj v najemu in sanjata o lastni hiški, o prostoru. Mogoče je problem, ker sta, predvsem mož, čisto izčrpana od večnega dajanja, zdaj pa sta končala v tem najetem stanovanju – bolj slabo plačilo za vso to energijo in sredstva, ki so bila izgubljena tekom reševanja družinskih in poslovnih težav. Mogoče je problem, ker sta bila doslej navajena živeti v čisto drugačnem prostoru – veliki in prostorni hiši, zato je za vaju to stanovanje, kjer je vse na kupu, pa vse se sliši skozi tanke stene, velik korak nazaj. Sanjata o hiški, o izboljšanju razmer, reakcija na sedanje razmere pa je ta, da gresta drug drugemu na živce. Mogoče je problem, ker kljub temu, da sta skupaj že osem let, nista zgradila samostojnega skupnega življenja tako, da bi vzpostavila nek red in si razdelila hišna opravila – ponavadi se take težave rešujejo v prvem letu skupnega življenja, vidva pa sta najprej živela tako, da je bil eden doma, pa drugi doma, nato vaju je razvajala tvoja tašča, zdaj pa sta prvič obtičala v situaciji, ko sta oba v službi, za domača opravila pa sta odgovorna sama. Mogoče je pa vse zgoraj navedeno na kupu. Vsekakor sta oba nekoliko pasivna, brezvoljna, nezadovoljna, nihče od vaju nima toliko energije, da bi kaj spremenil in potegnil še drugega za seboj, nekam na svetlejše. Mislim da so punce dale kar nekaj dobrih nasvetov: šport, nova postava – če imaš ti nekoliko več energije v sebi, poskusi spremeniti sebe. Mogoče boš z novo pozitivno energijo, ki jo boš pridobila, potegnila še njega za seboj. Pravkar tudi pri nas doma poteka hujšanje, začeti sem morala pa jaz. In šele ko je bil moj mož impresioniran nad rezultatom, se je šele resnično zamislil nad seboj in se začel nekaj truditi v tej smeri. Tudi pogovor in točna razdelitev opravil ni slaba zamisel. Ne glede na to, da planirata hiško, bosta še dolgo morala živeti v tem stanovanju. Ampak najprej morata razčistiti, kaj vaju v resnici muči. Predvsem njega. Ali ga muči dejstvo, da ti prdiš ali ga muči to, da to počneš v tem malem stanovanju, kjer zvoki odmevajo ven iz kopalnice. Povedati mora tudi, kako si on življenje sploh predstavlja, kaj ga tako ovira, da bi sodeloval pri hišnih opravilih, hkrati pa ti kar naprej očita, če ti česa ne storiš pravočasno (po njegovem). Je morda prikrito začel uveljavljati vzorce iz svojega otroštva: oče komandant, mati služkinja? Ali mu samo manjka energije in se mu zdi vse grozno – ali je to sposoben priznati? Otroka navadita na svojo posteljo, vidva pa se stisnita in crkljajta, več se pogovarjajta. Mogoče ti živiš v svojem svetu, on pa v svojem, otrok pa je mašilo in hkrati pretveza, da se ne pogovarjata, kot sta se včasih. Če tega ne zmoreta sama, sta mogoče razmišljala o strokovni pomoči? Včasih pogovor s tretjo osebo pomaga. Ločene spalnice in kopalnice niso prav nič slabega, ampak v vajinem primeru – ne vem, se mi ne zdi rešitev. Če ene spalnice in ene kopalnice ne moreta oba urediti, kako bosta potem vsak svojo?
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|