DaisyE
|
Takole na večer, ko se končajo večerni rituali hranjenja in umivanja, se usedem na svoj balkon . Vsaj pol ure sedim v tišini in premlevam dogodke minulega dne. Pa se nasmehnem. Gledam ščipalke za perilo, ki so bile pred eno uro tako precizno zmetane v kanglo za zalivanje rož s popolno koncentracijo in vestnostjo. Nobena ni ostala tam, kamor naj bi po mojem mnenju sodila. Kako malo je potrebno, da je človek srečen. En mali škrat z nasmehom, ki bi razorožil celo armado.
Pogledam leto dni nazaj in ugotavljam, da sem drug človek. Zdaj sem mama. Ponosna mama. Posvojena mama. Mama. Dan je dnevu enak in vsi so krasni. Vsak prinese nekaj novega. Utrgano rožico sredi trave, čudenje mucku, ki ga srečamo na poti in nežen glasek, ki pravi »mau-mau«, pa tek, ko strašna mama lovi malo dete in smeh, ko ga ulovi in požgečka. Pa sedmi, osmi, deveti in deset_i zobek, pa strašna jeza, če se vzame sladoled. Srečna sem.
In potem razmišljam naprej. Razmišljam, koliko je ljudi kot sem jaz, koliko jih je, ki jim je usojeno, da postanejo starši. Najboljši starši tega sveta. In kako težko včasih najboljši starši tega sveta dobijo otroke. In razmišljam o okoliščinah, ki do tega pripeljejo. Toliko hrepenenj, neprespanih noči in skrbi. Toliko želja in dobrih misli. Toliko ljubezni. Ne razumem.
Pa vendar razumem. Razumem, da je za takšno ljubezen najlažje zahtevati denar. Razumem, da je denar tako tudi najlažje dobiti. Razumem, da je težko priznati napako in da jo je še težje popraviti, ne razumem pa, kakšna je situacija, v kateri se nekdo odloči, da bo otrokom vzel topel dom in vso ljubezen tega sveta, ker preprosto ne more priznati, da ni imel prav. Pa navsezadnje tudi to razumem. Kamenček na kamenček… Biser za biserom. In na koncu ostane brez. In zvečer v ogledalu zagleda prodan obraz. Obraz, ki uničuje sanje. Pravična kazen. S tem je težko živeti. Ker je navsezadnje tako malo potrebno, da človek naredi tisto, kar je prav. Sploh, če je v njegovi moči. Razumem. Žalostno, ampak vse razumem. Samo dojeti ne morem.
Morda nekoč, nekje, bo svet lepši. Morda, nekoč, nekje, ljubezen ne bo na prodajnih policah. Verjamem. Verjamem, ker vidim, da so med nami ljudje, ki verjamejo vanjo. Bela.kava tole je zate. Jezi me samo, ker je podpis peticije največ, kar lahko naredim.
< Sporočilo je popravil DaisyE -- 11.8.2010 21:50:33 >
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Se smotka sploh še nisem pofočkala. Peticijo sem takoj podpisala, tuki sem se pa pozabla štemplat. No, še mene gor, porfavor 
. Madona zvesta, po moje se mi bo celo noč sanjalo, kolk sem pomembna. 
Še mene na listo, prosim. Če si kdo zasluži take starše kot sta J in P, potem sta ti dve dvojčici. 
!!! 
