ronja
|
Mislim, da gre tu za dve stvari: eno je, da mu želene stvari ne daš, drugo je, da ga ignoriraš v smislu, da se sploh ne zmeniš zanj (ne samo za njegove želje, ker to jasno, da se ne, če si se odločil, da tega pač ne moer dobit). Ne vem, kaj pali pri drugih otrocih, ker imam izkušnje v gl. samo z mojima, ampak jaz ju nikoli nisem puščala jokat tako, da bi ju ignorirala. Jima pa vseeno ne dam česa, ali ne pustim česa, kar bi onidve radi.
Ronja je kazala znake, da je tak otrok z močno osebnostjo, ampak ni nikoli tako daleč prišlo in nimam kaj dosti problemov z njo, ker se da tudi trmaste otroke vodit in ker navadno ipak ne trmajo kar brezveze v nedogled. Navadno hočejo nekaj tretjega s tem povedat in če to pogruntaš in rešiš, potem se neha tudi tisto trmarjenje za brezveze. To velja mogoče bolj za večje otroke, čeprav tudi mali dobro čutijo, če je kaj narobe.
Sicer pa nisem zabarikadirana v svoj prav in se navadno vprašam, ali je še kaka druga možnost:
Ker ni marala plenic, sem se vprašala, če so res nujno potrebne in ugotovila ,da niso. Mislim, da mi je bila hvaležna in se je potem pustila dat v plenice takrat, kadar pač ni šlo drugače.
KO se Lejla ni pustila oblačit, sem ji ponudila več oblek, da naj izbere in potem se je veliko raje pustila oblečt. Čeprav je bila komaj 1 leto stara.
Poizkušam čim manjkrat prit v situacijo, ko bi morala pokazat svojo premoč (da pač otroka fizično ukrotiš, ga držiš, da ga lahko previješ, ga odneseš...). Če ne gre drugače, seveda to naredim, ampak probam prej prepričat in se mi zdi, da se kar da.
Nekaj časa se Lejla sploh ni pustila dat v plenico in ker se je lubiju manj upirala, je to počel on (itak jo je treba dat samo ponoči gor). Zakaj bi zgubljali obe živce, če ni treba? Vedela sem, da jo lahko tudi jaz spravim v plenico, ni mi treba tega vsak dan dokazovat, če sta to onadva lažje zrihtala.
Pomagalo je tudi, če sem ji povedala, da jo razumem, da je utrujena, da dava samo pleničko gor, pa bo dobila svojo zizo... (se mi zdi, da je tudi zato bolj tolerirala njegovo previjanje, da ji niso tiste zize bingljale okoli, ona jih pa ni mogla dobit ).
Kadar vidim, da punci nekaj veliko pomeni, pa ni pomembno za njeno preživetje - recimo, da sama izbere obleke, ji to pustim. Zadnjič je Ronja hotela na vsak način jopico za v vrtec, pa čeprav je bilo toplo. Sem dala na tehtnico in se mi je zdelo boljše, da gremo vsi dobre volje v vrtec kot pa da se na mrtvo skregava zaradi ene jopice, ker pač nismo imeli časa se pregovarjat - navsezadnje se spotila do vrtca ne bo v odpeti jopci. Ja, starši so me gledali zelo čudno, kako imam oblečenega otroka, ampak meni se zdi, da je ok, če ji dam priložnost, da se nauči, da ji je v jopici pri teh stopinjah vroče. Ko smo prišle v vrtec, sem jo spraševala, če ji je kaj vroče in sva ugotovili, da bo popoldne pa še bolj vroče in res ne bo rabila jopice in je tudi res ni dala gor popoldne. Ampak v bistvu njej je bilo ok, nevarno zanjo ni bilo... če ji ne bi pustila, bi bilo to samo zaradi mojega nelagodja, da me drugi čudno gledajo. To pa ni glih nek razlog;)
Ronja je bolj zamerljiva in če enega od naju nekaj časa ni, se ji mora "opravičit". Mislim, da ji veliko pomeni, da vidiva njena čustva, ker potem se čisto normalno igra s tistim, ki ga ni bilo. Zakaj bi morala bit enako otročja in se z njo it, da nima pravice bit jezna, ker se pač trudiva po svojih močeh - ko jo vendar ima, lahko je jezna, tudi če se nam zdi razlog butast...
Lejla pa je imela fazo, ko je recimo užaljeno odkorakala, kadar ji česa nismo dovolili in potem morava prit midva za njo, sicer se je drla, sama ni hotela v objem: če si samo roke stegnil, je odkorakala dalje. Če pa narediš par korakov za njo, se pa obrne in ti steče v objem in se pocarta. To se mi sploh ne zdi sporno - zakaj ji ne bi smela pokazat, da jo imam rada, tudi kadar se kregava? Saj se tudi z lubijem pobožava, kadar se preprirava.
Tako da jaz ju pocartam, ampak vseeno pa ne dam, če sem rekla, da ne. Da bi ju zaprla v sobo in pustila se dret, se mi zdi za moje male kruto, ker nista tako težki, da nič drugega ne bi palilo. Pa nič več jima ne bi s tem dopovedala. Res pa je, da kadar sem jezna, pa male ne dojamejo, da resno mislim, takrat grem ali jaz stran ali dam otroka stran - v drugo sobo - ampak ne zaprem vrat. Navadno se v hipu zjokata in prideta k meni in se pocartata in se lahko zmenimo. Dostikrat je dovolj že, da se obrnem stran rekoč: "Ok, če se nočeš zmenit, pa nič." Ampak kot pravim - moji nista težki.
Do kod boš "streniral" svojega otroka v družbeno sprejemljivo bitje, je odvisno od tega, koliko bi rad, da je podoben povprečnemu članu družbe. Sama bi rajši, da sta bolj samosvoji, zato jima pustim razne bedarije pri oblačenju, tudi zajtrk in večerjo navadno sami izbereta, za kosilo lahko data predloge ipd... ne odstopam pa tam, kjer se mi zdi pomembno za njiju - pač varnost in to.
Je pa zanimivo, da kljub moji "nevzgoji" ju pa vsi hvalijo, da sta lepo vzgojeni. Nekaj je verjetno karakter (Ronja je recimo v neznanih okoliščinah bolj zadržana in se me drži ko klop, tako da z njo nimam nobenih problemov v trgovini ali kjerkoli, kamor gremo, ker bo vedno pridna in zaenkrat ni šans, da bi jo kdo kar odpeljal), nekaj je pa tudi to, da se ji enostavno ni treba upirat. Ne ker bi ji vse dovolila, ampak ker zna povedat, kaj si želi in razume, zakaj ji česa ne dovolim, ve, da to niso samo moje kaprice.
Nekaj pravil je trdnih in tam niti ne poizkuša, ker ve, da ni šans (recimo privezat v stolčku v avtu). Nekaj pravil je "odvisno", torej včasih lahko, drugič pa ne in seveda vpraša ali poizkusi in ji tudi razložim, zakaj danes ne, pa se mi zdi, da kar razume: recimo ko gremo po stopnicah gor, se ronja rada zafrkava in hodi po dve stopnici naenkrat, ali pa se obeša na roko itd... Mene to ne moti in mi je čisto simpatično - razen kadar nosim hkrati še Lejlo v drugi roki, takrat se mi pa to ne da in ji tako tudi povem. In zdaj že sama reče: "mami, zdaj nosiš Lejlo, bomo šle hitro gor, ko bo pa oči nesel Lejlo, bom se pa hecala".
Lejla je bila tudi zdaj v fazi poizkušajna uveljavljanja svoje volje in mislim, da nam je kar ok šlo. Je začela tulit, seveda in užaljeno odkorakala stran, ko ji nisem pustila recimo svojega mobija metat ali slinit, ali ko nisem pustila, da Ronji vzame igračko ali karkoli pač... ampak sem šla ponjo, jo pocartala, ji povedala, da razumem, da je jezna, ker ji ne pustim, vendar pač mobi rabim in pika. Se je počasi pomirila, pa je bilo. Mislim, da bi se tudi ona bila sposobna dret zelo dolgo, če ne bi prišla za njo, Ronja pa itak, ko je bila toliko stara, zdaj itak že razume in ji lahko vse razložiš. Se mi zdi, da je lažje, če takoj odreagiraš. Ko enkrat otrok pade v tisti huronski jok, je težje.
Zato ji jaz takoj rečem: "ne, Lejla, tega pa ne dam. LUbica, rada te mam, ampak vseeno tega ne dobiš. Ja, ni ti všeč, razumem. Vseeno ne. Se pa lahko pocartava." Ima pa vsak otrok fazo, ko pač poizkuša in to ni najbolj luštna faza razvoja, je pa nujna. Fajn je tudi, da kaj pa mu rata - mislim, da kaj pa mu pustimo, da sam odloča. POtem bo rajši ubogal tam, kjer pa bi res radi mi imeli glavno besedo.
Pa če gre za bedarijo, se ne kregam. če si hoče ena sama slečt pižamo, neka. Če sem ji jaz že na pol dol dala, ker se je prej zafrkavala, pa je potem "povedala", da bi rada sama, ji pa potegnem nazaj gor, od tega po moje ne bo razvajena. Meni je glavno, da ubogata tam, kjer se mi zdi pomembno, za te bedarije pa je lahko po njuno. Če se nam mudi, pa povem prej - predno se sploh začnemo preoblačit, da danes ju pa prosim za sodelovanje, da hitro gremo, ker se nam mudi, ker... pač razlog, zakaj se nam mudi. Ne mudi se nam pa vsak dan, tako da takrat, ko se, punci res sodelujeta, ne moreš verjet!
Skratka: gre na boljše, faza traja nekaj časa, ampak se unese, če si dosleden in delaš kolikortoliko ok.
Telefona ne dam, pika. Kadar se pogovarjamo s kom, seveda dam, sicer pa to ni igrača. Očijevega lahko majo, to se oni menijo. (zato je oči že par telefonov zamenjal, jaz mam pa še istega;). Skratka, nekako tako kot katy78.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). 
. Tudi sama sem imela nekaj podobnega doma, vendar v precej milejši obliki, pa še tisto nam je hitro uspelo "pozdravit". Pa nismo našim otrokom prav nič pohodili duha, le reda in nekih pravil, ki jih moramo upoštevati vsi, sta se navadila. 
ko ga previjaš. Saj po pravici povedano, ne poznam nobenega otročka (pa jih v vrtcu previjem kar nekaj), ki bi na smrt užival pri tem . Vendar nekaj je neka nelagodnost ali protestiranje tu in tam, ne pa vedno zganjanje vraga in pol. Pa tisto njegovo več urno dretje
. Tako: ti podajam nasvete, ki so jih meni druge na rr povedale, hehe. 
