|
RE: kaj naj naredim, kako si naj pomagam 11.6.2010 10:50:18
|
|
|
|
ronja
|
Nikoli se nisem smilila sama sebi in se tudi sedaj ne. Ljubosumja in podobnega nisem in ne zganjam nad partnerjem in dvomim, da se mu sploh svita kaj se dogaja v moji glavi. Mu ne težim tako da tu ne more biti razlog. Lej, vsi se kdaj smilimo sami sebi. To je normalno in je prav, da si to tudi priznamo. Če si rečeš, da tega nikoil ne počneš, si mečeš pesek v oči in ti bo samo težje, ker potem ne moreš s tem nehat. Boljše je, da si rečeš: "Ok, draga moja kajnaj, zdaj se smiliš sebi, dam ti še 5 komadov (si naštimaš cd), potem se pa sestavi, pa dvigni svojo rit in si začni rihtat življenje!" Ne rečem, da bo nujno taprvič delalo, ampak pri meni dobro deluje, res! Jaz si dam rok, potem moram pa začet delat in res deluje. In tudi dostikrat povem: "zdaj bom jamrala" ali pa"zdaj bom jezna" ali pa"zdaj se bom smilila sama sebi" - vprašaj januarčice . Namensko spustiš čustva ven in opozoriš ostale, da te jemljejo z rezervo ali preskočijo, če jim danes pa ni do tega . Mislim, da imaš nekje globoko v sebi neko potrebo po dokazovanju, po tem, da si dobra, lepa, prijazna, da nikoli ne misliš slabo o drugih, če si tega res ne zaslužijo, da se ne smiliš sama sebi, nisi ljubosumna, skratka si super, edino zaradi bolezni si postala debela in to je edino, kar je problem pri tebi... Pa ni čisto tako. NIhče ni ves čas tak super. LJudje delamo napake. Največ, kar lahko naredimo, je, da si jih priznamo, jih poizkušamo popravit in ne ponavljat. Ampak če si jih ne priznamo, potem jih ne moremo popravit in je velika verjetnost, da jih bomo tudi ponavljali. Ti ljubosumna definitivno si! Samo da tega ljubosumja ne kažeš na ven in mu ne težiš. Vendar to čustvo v tebi je, tega ne moreš zanikat, če nepristransko prebereš svoj prvi post (pa tudi v katerem naslednjem se to jasno čuti). Daj si to priznaj, saj to ni zdaj neko kriminalno dejanje! Z ljubosumjem ti njega ne obremenjuješ direktno, ampak obremenjuješ pa sebe in s tem tudi njega, saj se oddaljujeta, kot si sama videla. Kdo je prvi začel hodit stran, je težko rečt, ampak vsekakor vama to tvoje čustvo ne pomaga... On je vedno dlje v službi, ti vedno bolj zanemarjena in nesrečna ga čakaš doma in si ga vedno manj vesela, ko pride, njemu je vedno manj za prit domov v tako... Vsi to kdaj delamo. Včasih smo pač na psu, that's life. In si čisto povožen in ko dragi končno pride iz službe, se samo sesedeš ali ga nadereš ali ga ignoriraš,... In jasno, da mu ni všeč. Ok, se zgodi, da zamočimo. VSI to delamo, tako oni kot me. In to ne pomeni konec zveze. Samo da se potem človek opraviči: "Lubi, oprosti, ker sem bila včeraj taka. Nisem se hotla strest na tebe, ampak komaj sem zdržala in potem mi je vse samo dol padlo in si vse ti kasiral." ali pa "lubi, oprosti, da sem tako tečen zadnje čase. Vsega mam poln kufer." Nekaj v tem smislu. Se mi zdi, da pomaga. Da ustvari bližino, ko drugi ve, da ti ni vseeno, če ga prizadaneš. Tudi če mu nič konkretnega ne narediš, ampak se samo oddaljiš (z besedo, gesto, nezanimanjem, s tem, da si in se počutiš razvlečeno doma)... Zakaj sem začela o tem razmišljati in se obremenjevati je tudi to, da se mi zdi (tu nisem objektivna, saj ne vem ali je re ali se samo meni tako dozdeva), da je partner čedalje več časa v službi, nadure in te zadeve. Ko je doma, je z mulcem ali pa v kabinetu, kjer ima en kup nujnega dela. Saj če vse pripravim in zorganiziram, mu ni problem it na kak izlet, ampak .... ni mi všeč občutek, da moram vse sama, kot da nima želje al nevem česa. Saj se poskušam pogovoriti z njim, ampak v vseh teh letih vem, da on za globoke pogovore ni in običajno reče, ko ga bo kaj dovolj motilo, bo povedal. In izkušnje kažejo, da je povedal ko mu je pokrov že odneslo. Saj pravim, da mu ne težim, se mi pa zdi, da sva svetobna leta narazen. Mislim, da je to tvoj pravi problem, vzrok tvojega počutja, kile so samo pika na i oz. povod, da si začela razmišljat o tem in jih kriviš za vse skup. Ampak kile same niso krive za to, da sta se oddaljila z možem. To se dogaja tudi suhicam. Navadno zato, ker se psihično spreminjamo v različne smeri - kadar gresta oba v isto smer, je super občutek, kadar se oddaljita, pa se prižgejo alarmne lučke. Takrat se je pametno usest skupaj in spet pokorigirat smer, v katero bi skupaj šla (navadno oba malo premakneta svoji poti, pa gre po sredi dalje). Tu sta dva problema, vsaj kolikor jaz vidim. Eno je to, da se mu nikamor ne da, če ti vsega ne zorganizraš. POznam še par takih moških . To je lahko zoprno, ampak ni ravno nek hud problem, če se sicer razumeta. Se pa da to tudi malo skorigirat: ko večkrat greste in vidi, da se imate lepo, bo tudi njemu večkrat padlo na pamet, da bi lahko spet šli nekam se lepo imet (vsaj tako je bilo pri naju, zdaj sam predlaga ). Lahko si uvedeta tudi seznam, ki ga obvezno SKUPAJ napišeta, kam vse bi si želeli it - kaj videt, doživet, naj pomaga s predlogi tudi otrok... In potem za vikende počasi uresničujete plane. Dokler niso napisani, so lahko preveč abstraktni, da bi se jih spomnili. Tako pa jih imate za vsak primer: kaj počet ob dežju, kako izkoristit sončni dan, kaj se da počet, če imate malo časa, itd... In potem ni izgovorov, da dan ni za to, kar ste se spomnili, druge ideje pa ni - ker so tudi druge ideje. Vsekakor aktivnosti povežejo družino, čeprav si mora vzet ta tudi čas za lenarit in delat nič, samo cartat in igrat . Kar se tiče tvoje subjektivnosti glede njegovega časa v službi, ti je lahko v veliko pomoč tvoj osemletnik oz. njegovo obnašanje (če sem prav zračunala, naj bi bil toliko star tvoj otrok in tako veliki otroci že kar dobro spremljajo spremembe in jih znajo tudi povedat). NI ga treba zdaj direkt vprašat, verjetno boš že iz njegovih besed in reakcij ugotovila, ali je tudi on opazil, da je oče manj doma in ali ga pogreša bolj kot prej. Potem boš vedela, ali se ti samo zdi, ali je res kaj na tem njegovem bežanju v delo. Ker mislim, da ne beži k sodelavkam, ampak samo stran od doma. Ker je doma zelo negativna energija in ker ni iskrenosti: ti si zelo fajn punca, ki je pa trenutno ljubosumna, nesamozavestna in jezna, se počuti nemočno in neprivlačno in obupano, vendar teh čustev njemu ne priznaš - tako da težko govoriš o čisti iskrenosti tudi iz tvoje strani... On pa tudi ne pove, kaj ga muči (verjetno prav to). Tako smo prišli do zadnjega problema: njegovega bega v službo in tvoje nesamozavesti, ki sta vzročno posledično povezana v obe smeri: njemu se ne mudi domov, ker ni več tako luštno doma, tebi pa to jemlje samozavest, da si ne želi več tako zelo domov... Ampak 8 let je dolga doba -oz. ker si rekla, da se je žele 2005 začelo zares, tudi 5 let je dolga doba, da bi človek zdržal take pritiske brez odkritega pogovora... In ja, večina moških pove, ko imajo že vsega dovolj - to je verjetno od vzgoje, ker jih učijo, da se ne smejo jokat, pa cmerat, pa težit, pa tožarit, če ne gre glih za življenje. In tako so navajeni, da se pritožujejo samo nad stvarmi, za katere je moško, da se (služba, fauli in nefer sojenje pri športu, kretenski vozniki na cesti ipd...), za take bolj čustvene zadeve pa trpijo, dokler le lahko. Ampak ni treba, da je tako. Ni se treba kar sprijaznit, da on ne bo povedal. Ko se imamo radi, imamo en nad drugim ogrooomno moč. Če se ti sekiraš, bo njemu hudo in obratno. In to moč lahko uporabimo tudi pozitivno. NI terba čakat, da njemu pokrov odnese!!! Lahko mu danes, ko pride iz službe in se naje in bo mulo kje na kaki zadevi ali pa zvečer, če bo mulo cel dan doma, enostavno poveš: "Ljubi mož, meni se zdi, da se oddaljujeva. Občutek imam, da si vedno več v službi in delno je verjetno to tudi moja krivda, ker ti doma ni več tako lepo. Ampak bi to rada popravila, rada bi , da bi se spet imeli lepo skupaj, da bi komaj čakal, da prideš domov... Prosim, pomagaj mi, kaj bi lahko naredila zato. POvej mi, kaj te moti. NI treba, da takoj. Povej mi čez 1 teden, če moraš premislit. Samo povej mi, ker sama sebe ne vidim več realno, ker sem tako obremenjena s to svojo boleznijo in kilogrami, da ne vem več, če lahko sploh še kaj naredim in se počutim popolnoma ujeto v to situacijo, ki mi pa ni niti najmanj všeč. In zadnje kar bi si želela je, da bi s tem izgubila tebe. Vem, da ne boš zato kar šel, ampak že to, da živiva drug mimo druega, me boli, pa mislim, da tebe tudi." Nekaj v tem smislu. Saj moški niso nori. Samo ne ga stisnit v kot, da mora vse takoj povedat, ker bo verjetno nepripravljen. POvej mu, kako se počutiš in ga prosi za pomoč in mu daj čas, da najde svoje stavke. Zavedaj se, da on ne beži stran zaradi tvojih kil. NOrmalno je, da včasih težko sprejmemo svoje telo, ko se drastično spremeni. Večina punc se začne puklasto držat, ko dobimo prsi, čeprav same po sebi niso nič slabega. Ampak nam je na začetku nerodno samim pred sabo - nismo se navajene s prsmi. Dostikrat se nosečnice počutijo neprivlačne, čeprav so večini zelo luškane. Ampak sebi se zdim včasih ko nasedli kiti, ker smo takrat bolj okorne in vsekakor precej večje. Ko sem imela prometno in mi je po operaciji na nogi ostala ena precej veliko brazgotina, sem se tudi najprej spraševala, če mu bom še všeč s tem (v svojo obrambo naj povem, da sva bila takrat skupaj komaj 2 leti in še nisva mela otrok)... Ker se je meni zdela grda in se nisem takoj sprijaznila z njo. Vendar sem se že v bolnici lahko prepričala, da brazgotine ne igrajo vloge in tako sem jo čisto sprejela za svojo in sem danes kar malo ponosna nanjo. Je ena izkšnja, ki se vidi, čeprav je jaz (in on) sploh ne vidiva več. Takrat sva se zafrkavala iz nje in je nisem skrivala in to je gotovo pomagalo. Telo se včasih spremeni. Ljudje, ki nas ljubijo, nas zato ne nehajo ljubit. Lahko jim nismo več enako privlačni, ampak to je lahko tudi, če se fizično ne spremenimo. Tu gre bolj za psiho, az naravnanost. Če si ti iz aktivne ženske prišla v obupano v usodo udano žensko, potem je to glavni razlog, ne pa kile... Vem, da sama sebe ne vidiš tako, vendar če pozorno prebereš poste tu, boš videla, da te dosti ljudi vidi tako... Ker to vpije iz tvojih postov: nimam kaj naredit, ne morem shujšat, ker sem debela od tablet in nima veze ne kaj jem, migat mi pa ne dovolijo. NImam kaj naredit, ker se mož noče pogovarjat, ker on se pogovarja šele, ko mu pokrov odnese. NImam kaj naredit, ker si pač debela ne bom nikoli všeč... Štekaš, kaj mislim?
|
|
|