ronja
|
Mi je pa bila zanimiva taktika ene punce, ki sem jo spoznala : ona je pa prišla do te faze, da je svoji punčki rekla, da kaj se je pri babici naučila naj tam tudi ostane. Doma pa mora bit tako kot mami reče. In pravi, da zadeva funkcijonira. Mi imamo tudi taka pravila: celo kadar smo vsi pri njih, so lahko njihova pravila, razen, kadar sem jaz neposredno vmešana (recimo ne bi pustila, da me tepe pri njih , pa ko rečeva, da gremo domov, se bomo počasi spravili, itak poslavljanje traja, to pač vkalkulirava, ampak to se tiče naju - tudi midva morava ostat ). Pri življenjsko nevarnih stvareh ne odstopam nikjer in nikdar: otroka se vozi SAMO pripetega v stolčku, ne glede na to, kako daleč in kdo vozi, recimo. Ampak to ni tak strašen problem, ker je tašča zelo previdna, pa tudi ju nikamor ne vozita sama, ker niti nimata dveh stolčkov. Nekaj časa sem prepričevala mojo mami, potem sem ji poslala enkrat en filmček, najden tu na rr (ena češka reklama za varno vožnjo pripetih otrok) in od takrat naprej mi da mir s predlogi, da naj pridemo s taksijem, recimo . Ne, pa pika, dokler ne bosta dovolj veliki in imeli dovolj močnega okostja, da bo zdržalo en trk, ki bi ju sicer ubil, ne. Pa z mojo mami sem se totalno skregala na morju (smo bili skup 1 dan;), ker je hotela imet banjo vode na sredi vrta, da se bo segrela. Ok, naj jo ima, samo potem otrok ne morem pustit iz oči za 2 minuti. Ker lahko gresta tja in se mi lahko kakšna utopi (takrat sta bili 2 leti in pol leta, nobena še ni plavala, otrok se pa utopi tudi v 5 cm vode - že več primerov in otroci se utopijo tiho, da ne veš, kdaj, o tem slučajno kar nekaj vem, tako da tu pač "saj ne bo nič" zame ne igra vloge). To ni predmet diskusije, ker gre za njuno življenje, ne mislim reskirat. Sem ji povedala, da če bi se kaj zgodilo, ne vem, če bi ji lahko kdaj oprostila in že zato tudi zanjo ni dobro, tudi če odmislimo to, da se lahko mojemu otroku kaj zgodi. Če hoče, seveda lahko ima banjo, vendar ker jo poznam, vem, da ne bo gledala ves čas malih, torej moram bit zraven. Isto je z mojim očetom, ki mu otrok ne morem zaupat, da bi jih peljal ven (še doma mora met en od naju vršt kako oko k njim), ker še sam hodi včasih po cesti, ko da ga luna nosi, z malim otrokom se je pa treba pred prehodom ustavit in malo bolj pogledat, če je kje kak avto, itd... ko bosta dovolj veliki, da ne bosta več počeli takih neumnosti, da bi ju bilo treba nadzirat, potem ne bo problem, zaenkrat pa refleksi še igrajo neko vlogo in sva pač zraven. Najboljše je, da jih sprejmemo take, kot so in se temu primerno obnašamo. To je sicer dokaj enostavno, problem se pa pojavi, ko se oni ne morejo sprejet take, kot so . In želijo, da jim zaupaš v stvareh, kjer jim ti pač ne (pač zaradi izkušenj). Malo sem težila še za hrano pred 1 letom, ker sem pač jaz kar fejst alergična in imata pač slabe gene glede tega in si res nisem želela s čimerkoil spodbudit alergije pri malih. Sem pa to poizkušala speljat čim bolj diplomatsko: namesto, da sem govorila, česa vsega ne sme, sem rajši povedala, kaj vse že lahko je. In vedno sem se potrudila, da sta malidve lahko pri njih jedli vsaj en obrok, kadar smo prišli, ker sem vedela, da tašči ((in tudi mami) to veliko pomeni, da jima lahko da jest. Tudi pri nas doma jima je lahko ona dala jest, če je želela, seveda. Pa sem jo vedno pohvalila, kako fajn juhico je naredila in kako Ronja obožuje njene juhice in je potem z veseljem to skuhala in ji ni turila raznih čokolad pri 8ih mesecih. Z mojo mami tu ni bilo problemov, ker je vedela, kako štalo sem mela zaradi alergij in se je strinjala z mano, oče pa itak. Je pa tašča recimo enkrat silila z jabolčno pito, ko je Ronja jedla še vse čisto pasirano (ona dolgo ni mogla jest koščkov, potem se je pa enkrat odprlo in ni več hotela kaščic - do takrat pa koščkov ne, prav hecno:). In ji nisva mogla dopovedat, da so jabolka sicer res fajn naribana, ampak da je zanjo še vedno to malo preveč. In jo je nafutrala s tistim, mala je vse skup takoj zbruhala in potem je babica verjela, da ne teživa čisto brezveze. Če me danes vprašaš, je bilo verjetno to boljše -da je vsaj videla, ad ne teživa kar tako in da nama ne gre za nek nadzor ampak da pač res boljše poznava to svoje dete in mu hočeva dobro in to je vse. Pri nekaterih stvareh, kjer je večji vpliv na zdravje, se trudim najt kompromise: recimo lahko jima dajo kolikor hočejo sladkarij, samo bi rajši, da po kosilu in lahko kolikor hočejo domačih piškotov, lahko jima dajo tudi čoklado, karkoli, samo da jima ne kupujeta trdih bonbonov in lizik, ker nas je na to opozorila zobozdravnica in ker so trdi bonboni nevarni za tako male (se jim lahko zataknejo). MOja mami proti sladkarijam, na splošno, tako da to pri njej tudi ni problem. Oče me je pa zadnjič vprašal, če lahko kupi mali kaj - on je še vedno v mislih pri tistem dojenčku, ki še nič ne sme . Sem ga potolažila, da zdaj lahko jesta vse, razen trdih bonbonov, teh pa itak tudi nam nista kupovala. To sem mu sicer že parkrat razlagala, ampak očitno si še čisto zapomnil. Vse ostalo je pri njih po želji. Kadar smo zraven, takrat sta obe brez plenic, kadar sta ju imela sama, sem dala Lejlo v plenice, da nimata še s tem dela. Če bi želela, bi jo imela tudi vedno pri njih v plenicah (in na začetku sva tudi jo), vendar sta videla, da je zadeva tako ziher, da se jima ni treba sekirat, da bi imela kje kaj polulano in sta sama rekla, da je lahko brez, če hočemo. Oblači ju ena babica eno plast več, druga pa eno plast manj kot midva. Od tega ne bosta umrli. Ena bi ju mela skoz doma, druga bi ju peljala ven še ob nalivu . To je vse po želji, pač pripravim stvari za preoblečt, če vem, da bojo šli ven čofotat;). Veliko stvari se da zmenit in ni problem, se da najt kompromise. Vendar je to lahko, če ne živiš skupaj, pa se pač vsak teden enkrat prilagodiš, drugo pa, če živiš skup in ne moreš nikoil delat tako, kot bi rad, se mi zdi (še nisem bila v tej situaciji, samo mi ni preveč mikavna ). Meni bi hitro dojadilo. Nekaj časa sem se trudila in povabila včasih taščo na sprehod (k nam se je itak sama;), ampak potem sem ugotovila, da je to meni enostavno preveč stresno, pa Ronji tudi, ker ni navajena, da nič ne sme - sem namreč bolj taka mama, ki otroke pusti, da padejo, ker se tako naučijo pobrat , pa sploh ji veliko pustim (skakat po lužah, recimo, pa plezat po klopci, pa po igralih, itd...) Ona pa tega ne more videt in je kar težko, saj se potencialno povsod lahko kaj naredi in če imaš to v mislih, verjamem, da si živčen... Sem ugotovila, da je brezveze, da se mučimo skup in se rajši vidimo manjkrat, pa takrat tako, da si vsi želimo in se nimamo poln kufer in v okolju, kjer je čim manj potencialnih konfliktov. Meni se ne da kregat, ampak tudi ne non stop prilagajat, pa otroku prepovedovat nečesa, kar mu sicer dovolim - to se mi zdi neumno - ona pa tudi ne more kar nehat čutit in mislit tako, kot je pač navajena... Jo imam tako veliko rajši in po moje je to za malidve v končni fazi boljše (navsezadnje tudi ne vem, kaj ima otrok od sprehoda, če nič ne sme in ga skoz za roko držiš - no, kdaj gotovo paše, ampak kolikor poznam Ronjo je to malokdaj ). In res je, kar pravi pomlad, mi moramo poskrbet v prvi vrsti za svoje otroke: če pride otrok od dneva z babico čisto razštelan nazaj, pa jokav, pa bogi, potem pač nisi več tako navdušen nad temi dnevi... Če je en otrok zapostavljen, pa čeprav se tega še ne zaveda (ne ta otrok, ne babica), potem tudi mama medvedka zaščiti svoje otroke. J* ga, to je naše poslanstvo, ni to vedno luštno, je pa prav. Če lahko pri tem kako osrečimo še stare starše, super in seveda jih poizkušamo. Ampak če se pa zadeve tepejo, potem mora pa vsaka dobra mama stopit na stran otrok in svoje družine. Če te problemi s taščo preveč utrujejo, je boljše tudi za otroka, da narediš distanco. Kar ne pomeni, ad ji vzameš otroke (če ni ravno res neka psiho situacija), ampak da narediš eno zdravo varno razdaljo.
|