frost
|
Iz tega, kar sem prebrala v tej temi(in samo iz tega), bi jaz sklepala da ne gre za Aspergerjev sindrom. Seveda pa otroka ne vidim, tako da ne morem biti prepričana. Nenavadno se mi zdi, ko pišete, da po eni strani ne mara objemov('kot da bi ga bolelo' če ga malo stisneš), po drugi strani pa pravi sorojencem, naj ga udarijo, uščipnejo. Nenavadno nizke tolerance na bolečino torej nima. Pri otrocih z avtizmom je večinoma (nikakor ne vedno) značilna ena ali druga skrajnost-torej hipersenzitivnost-moti ga preglasen zvok, motijo ga luči, vonji, objemi so boleči. In tak otrok ne bo nikogar prosil da ga zraven še uščipne. So pa izjeme. Kakšna je njegova avtoagresija? Kaj dela? Kako dolgo to traja? Glede agresije…zanima me, kakšen odnos imate do tega doma. Saj vem, da ne boste rekli pozitiven, ker mislim, da ga nihče nima, a zanima me, kako izrecno so take oblike agresije pri vas prepovedane(do sorojencev). Dobi res zadostno kazen ko to naredi? Mu je jasno, da je naredil narobe ko mu poveste? Ali je res čisto jasno, da se pri vas agresija ne tolerira? Nima veze, če ima otrok avtizem ali ne, agresiji sledi kazen, torej odvzem nečesa kar ima otrok rad. Ko 'ponori' pri igrah, vrže vse na tla-kaj sledi temu? Mora pospraviti, se opraviči? Se zaveda da je naredil narobe? Ga na to opozorite? In to dosledno. Vsi člani družine mu dajte jasno vedeti, da je agresija nekaj, kar se pri vas ne dela. S tem ne mislim, da kritizirate njega. Kritizirajte njegova dejanja. Pišete da je do mlajših sorojencev agresiven na skrivaj. To je že zelo dobro načrtovanje 'napada'. Večina otrok z avtizmom takega načrtovanja ne zmore, ker se ne zmorejo postaviti v perspektivo drugega. Prav tako me zanima, zakaj postane agresiven. Je to kar naenkrat ali je odziv na nekaj v okolju? Otroci z avtizmom pogosto postanejo agresivni kot odziv na neke spremembe v okolju in v tistem stanju agresije nikakor niso sposobni načrtovati, da bodo nekoga udarili za vogalom, kjer jih nihče ne bo videl. Problemi s hrano so pri motnjah avtističnega spektra pogosti, vendar nikakor ne spadajo v diagnostične kriterije. Če je en teden eno in isto, in pri tem nima zdravstvenih težav, naj pač je samo tisto. Jaz sem še pri dvajsetih za zajtrk, kosilo in večerjo jedla toast. kakšne 3 mesece. potem me je pa minilo. V glavnem, naj je kar želi-kar nikakor ne pomeni, da morate kuhati samo zanj. Skuhajte običajno kosilo, kar bo pojedel pač bo. Kakšni točno so problemi pri pouku? Zakaj sedi sam zase? Je v klopi vedno sam, ali je to kazen za neprimerno vedenje? Kaj pravi o tem on sam? Se počuti izkjučenega ko je sam v klopi? Ali se zaveda, da je to posledica njegovih dejanj, 'nagajanja'? Pa še to. V kakšnem smislu mislite, da je pogovor z njim težak? Ali lepo odgovarja na vaša vprašanja? Ali je sposoben pri temah ki ga zanimajo, smiselno nadaljevati pogovor? Zna slediti dani temi, ali vedno gre na svojo temo, čeprav je popolnoma izven konteksta? Se bolje pogovarja recimo s sošolci ali sorojenci kot z vami? Saj vem, da je to več vprašanj kot odgovorov, ampak zgolj iz tega kar ste napisali, jaz ne prepoznam aspergerjevega sindroma(saj ga ne morem, ker, kot še enkrat poudarjam, otroka ne vidim). Na podlagi česa vam je razredničarka rekla, da ni dovolj čustveno zrel za svoja leta?
|