vanilla
|
Jaz mislim, da ni toliko to, da bi starši želeli sami siliti otroke, da bi ob določeni starostni prelomnici morali nekaj znat. Bolj je to odločilno, da je tak pritisk iz strani pediatrov, pa potem kakšnih znancev, kolegov, ki sprašujejo kaj vse že tvoj otrok zna in se čudijo, če česa ne zna. Je pa tudi to, da če mamica potem gleda vrstnike svojega dojenčka in so med njimi take svetlobne razlike, da te res malo zasekira oz. si želiš, da bi tvoj dojenček tudi to dosegel. Jaz sm se tut pri 6 mescih sekirala, ker se niti obrnila še ni na trebuh. Samo ležala je... brala sm pa tu na forumih, da se eni že kotalijo, sedijo, na noge postavljajo.... No, pa je potem vse dosegla. Zdaj pri 9 mesecih kobaca, postavlja se na noge in naredi tudi korake, če jo primeš za rokice in vodiš. Zna pomahat, ampak ne vedno in mora ji bit do tega... pokazat ne zna na nič (npr. na lučko, sliko...), tut sama si ne zna flaše držat, da bi pila iz nje... Torej čist različno in mislim, da bi se moral zmanjšat ta pritisk okolice, češ, kaj naj bi otroci vse znali. Je bilo pa tako tudi v času naših staršev. Mama mi je rekla,da ko je šla na pregled pri mojih 12 mesecih, da jo je pediatrinja skoraj nadrla, češ, da me mora učit hodit in me vodit za rokice in mi pokazat, kak se hodi. Sem bila kao ful pozna v tem. Mama je pa mislila, da bo pač naravnemu toku razvoja pustila, da shodim, ko bom pripravljena. Ampak ker jo je pediatrinja tako grdo obravnavala, češ, kakšen starš je to, da jaz še ne znam hodit, me je potem mama na veliko vodila okrog za rokice in me učila hodit.
|