Vijoličarka
|
Najprej se pomiri. Ti si tista, ki odloča, kdo bo s teboj pri porodu in tvoje želje bodo v porodnišnici upoštevali. Vseeno, če ona s slinami na ustih pridrvi tja in se meče po tleh od strašne želje. Njuno je potreben tudi resen in umirjen, a vseeno vztrajen in trden pogovor z možem. Mogoče tašča misli, da bo ona rodila. Oziroma če bo pri porodu, bo skoraj tako, da bi sama rodila. Če torej ti, kot snaha, nimaš v družini nobene druge vloge, kot da si delujoča maternica (njena najbrž ni več), potem to ne bo dobro in potrebuješ moža na svoji strani. Ideja o dojenčku babicam pogosto čisto zmeša glavo. Mogoče se je poročila samo zato, da bi imela otroke, mož je pa pač rekvizit in zdaj, ko se ji gnezdo prazni, ne najde nobenega smisla več. Mogoče jo pričakovanje dojenčka spominja na najsrečnejše čase njenega življenja, ko je bila ponosna mamica svojih sončkov, zdaj pa so zrasli in odšli in ona nima za kaj več živeti. Če se ona tako počuti, ni krivda njenih otrok, ki so pač odrasli in cene za to ni dolžan plačevati njen/a vnuk/inja, še manj pa snaha. Odnosi med ljudmi ne smejo bazirati na lastnini, krivdi in vnovčevanju 'zaslug'. Ampak samo na ljubezni. Predvsem tvoj mož se mora zavedati in ji tudi dopovedati, da čim bolj bo na silo rinila zraven v imenu ne vem kakšnih pravic na podlagi ne vem kakšnih preteklih zaslug, bolj se boste zapirali pred njo. Ta otrok se ne bo rodil za to, da bi ONA ponovno našla smisel v življenju. To ji lahko dopove samo njen sin.
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|