hanna1
|
Takole sem bolj hitro prebrala odzive na zanimivo vprašanje in se kar malo zamislila...kako je kaj to v našem malo manjšem kraju,kjer se ljudje kar dost poznajo med sabo...in imam sina,ki hodi v 9 razred in je bolj take nežne sorte....po meni ...in sem ga malo sedaj vprašala,ali se kaj podobnega dogaja tud pri njih,pa pravi,da nihče ne izstopa z kakšnimi nasilnimi izpadi...no je že prišel pobunkan,pa šepajoč iz šole,ampak je rekel,da so se pač malo zboksali in je bila kakšna batina malo pretrda,pa so se takoj pobotali....otroci so z svojim obnašanjem odraz vzgoje nas staršev in čisto preprečit se vsega ne more,kako se pa konča kakšno obračunavanje,pa smo mi dolžni naše malo večje junake naučit tudi odgovornosti,da ne bom jaz odgovarjala za nekaj,kar narobe naredi,ampak naj sam...ne bom več nakladala v tejs meri,bi pa povedala svojo lastno izkušnjo iz šole,ker sem bila doma s kmetije in starši za naša oblačila niso namenili skoraj ne ficka in večkrat sem se jokala naskrivaj,ker so me zasmehovali,enkrat mi je sošolka slekla krilo,tako na zapenjanje spredaj in sovražila sem bit oblečena v krila,ampak doma jih to ni zanimalo,ker se nikol nismo pogovarjali in nikol si nisem upala svojih strahov in želja zaupat mami---ker ni imela nikol časa,je bilo preveč dela na kmetiji.Zato meni sedaj veliko pomeni to,da se skušam čim več in čimbolj sproščeno pogovarjat z sinom---je veliko tega,ker je tud dislektik in ima še dodatne specifične težave,ampak sem vesela,da so ga sošolci sprejeli takšnega kot je in se nikol ni nad nobenim pritoževal,pa je bolj drobne postave...........pa še en dogodek iz srednje šole,ki me še po toliko letih straši tud v sanjah,pa si ga nisem upala povedat staršem,ker me je bilo sram...da me je v 4 letniku profesor otipaval in božal po zadnji plati,potem ko mi je ukazal,da stojim poleg njega,mi sledil na hodnikih in me med spraševanjem tako gledal nepremično,da sem se skoraj polulala...bil je star in ves naguban,pa vendar še zdaj čutim njegov dotik..to JE spolno nasilje,ampak jaz si tega nisem upala povedat...in se še pogosto kje to dogaja in tega nikomur ne privoščim,zato pa se pogovarjam tud o tem z svojim otrokom in se bom tud s punčko,ko bo večja in prav gotovo jima v ne bom rekla,da lažeta,če mi bo kateri od njiju(bognedaj,da se to zgodi)kdaj potožil,da je bil nadlegovan..tako ali drugače...otroci morajo vedet,da nam lahko vedno zaupajo in da smo mi jim vedno pripravljeni stati ob strani...tako bodo zrasli v odgovorne ljudi,ki bodo mogoče kdaj kasneje tudi odgovorno vzgajali svoje otroke...da pa smo po karakterjih in po fizičnih sposobnostih različni,je pa itak zakon narave...ampak važno je,kaj je v glavi,ne kaj je v pesteh
_____________________________
ko si sam srečen,lahko osrečuješ tudi druge....
===========================================
|
Natisni
) v šoli. Razumem prestrašene starše, ki s špecanjem zdravijo svoje travme (niz odgovor v prvem delu); za otroka s tem ne naredijo nič, samo strah prenašajo v generacijo naprej. Garantiram ti, da jih punce SAMO ENKRAT kolektivno naribajo nazaj in jih fantje ne bodo nikoli več. Še glavne frajerke bodo 
), bolečina ne sme obstajati 
