roberta
|
ja, jaz bi rekla, da ga preveč zavijaš v vato. najprej si razjasni razliko med "biti do otroka nasilen" (ga tepeš, kričiš nanj, ga manipuliraš...) in tem, da postaviš meje, ki jih pač ne more in ne sme prestopiti. jaz tudi nisem za uveljavljanje moči nad otrokom v smislu tepeža, ker je to čisto kontraproduktivno, sem pa za to, da pri otroku uveljavimo avtoriteto. kar pomeni, da otrok ve, da smo v nekaterih stvareh glavni in da mi starši odločamo kako bo. otroku vseh odločitev še ne moremo prepustiti, ker niso za to zreli, niti jih ne razumejo, da bi lahko o njih odločali. zato pa smo mi starši in oni otroci, ne? če grem po vrsti: 1. mislim, da ni otroka (vsaj če je prvi otrok), ki bi si rad umival zobe - vsaj sprva. vsem je občutek, da imajo odprta usta in da jim nekdo nekaj drgne notri zoprn. itak. ampak, umivanje zob je pomembno, otrok pa tega še ne more razumeti. razumeti pa mora to, da je zobe treba umit. hočeš nočeš, ne gre drugače. zato, če ti ne pusti zlepa, pač naredi to zgrda. pri mojem prvem otroku je bilo to po moje kar ene dva meseca. vsak dan se je drla kot da jo iz kože dajem. ampak sem jo vedno sprva vprašala: kako bova umili zobke: zlepa ali zgrda? in je izbrala način. pri prvem je sodelovala, če ni hotela, pa sem jo prijela, dala na na koleno in ji "na silo" umila zobe - bolj se je drla, lažje je bilo, ker je imela usta res na široko odprta potem pa je ugotovila, da dretje in upiranje pač ne bo pomagalo, ker si zobe umijemo tako ali drugače in je nehala. od takrat ni več problemov. pri drugem otroku pa teh problemov sploh ni bilo, ker je videl starejšega otroka in ga želel posnemati v vsem - tudi umivanju zob 2. pri previjanju je kot pri zobeh. treba je, če hoče ali ne. in spet zlepa ali zgrda. naj izbere, to je sposoben pri 2,5 letih. in ko bo videl, da bo opravljeno tako ali drugače, bo kmalu začel izbirati sodelovanje. kaj pa odvajanje od plenic - verjetno bi tudi to že počasi prišlo na vrsto? 3. čiščenje nosa - ja, je lepa navada, da čistite nos z fiziološko, ampak če vam to do zdaj ni uspelo uvesti v prakso tako, da bi bilo za otroka sprejemljivo (morda mu čistiš napačno in mu gre v grlo in mu je zato tako neprijetno?!), potem mu tudi ne bo. in bodo bitke same še vedno večje. poleg tega pa se zna 2,5 letnih tudi že vseknit. se vaš ne zna? dajte ga naučit, pa bo tudi te sage z fiziološko konec. sicer pa ne vem, po moje čiščenje nosa s fiziološko, če z nosom ni nič narobe tudi ni potrebno. vsaj meni se tako zdi. jaz to prakticiram samo pri otroku, dokler se ta ne usekne sam. 4. zakaj mu daješ pit čaj na zofi, če veš, da potem vse polije in si ti zato jezna? pošlji ga za mizo naj pije tam ali pa mu daj za piti ti - morda naj pije po slamci, ti pa drži kozarec... mislim, prav siliš v situacije, ki te spravljajo ob negotovost. če veš, da se bo nekaj slabo končalo, pač poišči drug način... 5. ko začne tepst - takoj primi za rokice in jasno in z mirnim glasom reči: "ne, (ime), mi se ne tepemo. če bi rad kaj povedal, povej to z besedami, sicer te bom držala za rokice, dokler se te ne umirijo". in to naredi vsakokrat ko bo udaril. to je treba takoj, sicer bo pri 5 letih brcal, pri 10 zmerjal z najhujšimi besedami, pri 15 pa še kaj hujšega. ženska, postavi meje. neke stvari niso sprejemljive! lej lepo je, da ve kaj hoče in kaj noče, ampak določene stvari mora početi znotraj okvirjev. vsak 2,5 letnik je tmast in uveljavlja svojo voljo. na starših pa je, da ga reguliramo v pravih in nepravih odzivih. če tepe, je neprijazen, noče umit zobe itd., mu je treba jasno in glasno povedat, da tako ne bo šlo. in tudi vztrajat na tem in to preprečit. če je potrebno tudi sankcionirat - z 2-minutnim sedenjem na stolu, odvzemom privilegijev (npr. večerne risanke), začasnim odvzemom najljubše igrače... mu pa pustimo pri drugih stvareh več svobode, da se lahko izraža: kaj bo oblekel, s čim se bo igral, da mu pustimo, da sam je in ga ne pitamo, da mu pustimo, da nam pomaga pri stvareh (pripravljanje mize, obešanje perila itd.). razumeš - bremzamo, kjer je to potrebno in pustimo, kjer se otrok lahko izrazi na varen in spoštljiv način.
|