Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
meni se pa ne zdi, da bi bila zafrustrirana, ker nima kakih stvari, saj pravi, da ima vsega dovolj. Samo ji vseeno nekaj manjka - vsega se pa tudi ne da kupit. Je pa res, da srečni ljudje trošijo/mo manj. ne vem, mogoče je tudi to zadaj, ampak nisem dobila občutka po nekem hlepenju za dobrinami, ampak bolj mogoče za delom, ki bi jo izpolnjevalo... Že tako in tako ni lahko it po enem letu v službo, predvidevam in je verjetno skoraj vsako malo strah, kako bo vse skup šlo, ampak če pa ne maraš svojega dela, je pa še težje...
Maj point egzekli.
Izhajal sem iz spodnjega
IZVIRNO SPOROČILO: Matejusska
Zakaj kompliciram in ne uživam v tem, kar imam? Finančno smo preskrbljeni, imava vsak svoj avto, z mojimi in njegovimi starši se razumemo, vidimo se bolj čez vikende in se imamo fajn. Mož mi pomaga, kolikor more. Ponavadi on prevzame brisanje prahu in sesanje, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Nikoli ne sitnari, z vsem je zadovoljen, skratka, enkraten je. Saj po eni strani me razume, po drugi strani pa mu ni jasno, zakaj nisem zadovoljna s tem, kar imam. In se z njim strinjam, vem da ima prav, ampak kaj ko ne morem odgnati črnih oblakov. Ne vem, kaj mi je.
V bistvu bi lahko odebelil kar vse. Kako me to asociira na Sam Mendesovi filmski umetnini prikaza tipičnega ameriškega predmestja, tega umetnega rezervata, družbenega utelešenja, te realizacije/materializacije ameriških sanj, ideala ameriškega načina življenja, civilizacijske mičnosti, uglajenosti, normalnosti, pravilnosti, uspeha, ambicioznosti, slave, družbene sprejemljivosti in nenazadnje družinske sreče in idile, kjer so hiške kot iz pravljice, dovozi lepo urejeni, travica redno pokošena, okna večno čista, ljudje "uštirkani i izglancani", v dušah pa raspad sistema, sistem v katerih duše so razdeljene med čiste in bolne in kjer so najbolj bolni pravzaprav še najbolj človeški, humani, naravni, pristni, še edini normalni. Prav na to je dobrih 20. let pred Mendesom opozoril že Miloš Forman s svojim Letom nad kukavičjim gnezdom in tričetrt stoletja pred njima prav tako striček Zigi (Kerensa, na žalost, moram razkriti tvojo zablodo, Freud se je drznil lotiti problema človeka in njegovih kulturnih pritiklin, brez da bi pri tem pomislil na koitus).
In zgornji ideal že dolgo ni več samo ameriški.
In potem se ljudstvo sprašuje "kaj je narobe z nami, kako je možno, da živimo kot nam sugerirajo in pri tem nikakor nismo srečni". In se po kratkem postopku, po skrbno in precizno oblikovani šabloni razdelimo med normalne in nenormalne. In če se bog ne daj, po nekem čudnem naključju znajdemo na senčni strani te šablone, smo dolžni in odgovorni prepustiti se mehanizmu, ki bo na nas opravil manjšo korekcijo, običajno v smislu določene mentalne terapije ali božanskih pilulnih produktov farmakologije. Da bo lahko zopet vse normalno.
In kako zvezo ima zdaj to z zgornjim primerom??? Ima, ravno v tej senčni strani šablone, v kateri odseva lik Matejusske.
Bojda je tako prav, treba se je obdati z vsemi statusnimi simboli, od hiške, bazenčkov, avtomobilčkov, "uspešnih, vplivnih in ambicioznih" prijateljčkov (ali niso ravnokar tako blazno popularni in medijsko zanimivi Yes!-ovci), za kar je potrebno odrekanje, za kar je potrebno podrejanje, fanatična samodisciplina in strogost, imperativ zmage, to je nujno potrebno, tako je zapisano v Darwinovi teoriji, luzerji, bolni, grdi, umazani, divji, neprilagodljivi, necivilizirani (temna stran šablone) so obsojeni na propad, naravna selekcija par ekselens, v režiji neoliberalne kapitalistične ideologije. Da se ne bo zdelo, da sem malo zašel s teme. Takšna idelogoija predpostavlja ravno to, kar je dejansko Matejusskin problem, ki ga namerno nisem citiral že zgoraj, ker se niti njej sami ni zdel tako očiten kot vse tisto zaradi česar bi morala biti srečna.
IZVIRNO SPOROČILO: Matejusska
Mogoče je krivo tudi to, da sva z malo več ali manj sami, saj mož praktično cele dneve dela. Mogoče mi bo pa koristilo, da grem čez 2 meseca spet v službo, med ljudi...
Ni pod vprašajem samo odnos med možem in ženo, nezadovoljstvo je potrebno osvetliti v luči družbenih odnosov na splošno. Poslušam generacijo pred nami, ki vsi povprek pljuvajo na sedanje čase in se z nostalgijo spominjajo časov, ko se obiski niso najavljali, ko so ljudje vdirali drug k drugemu nepričakovano in so bili vsi srečni, in jih sprašujem kako je možno, da so zavrgli nekaj kar jih je še včeraj osrečevalo in izpolnjevalo:"Zavedamo se da ljudje danes več nimajo časa!". Posledica bi lahko bila tista teza o abstraktnosti, praznosti odnosov, čisti junkfood, instant druženje, tako kot... tako kot tukaj na forumu, recimo. Prideš, se zbevskaš, greš. In to je osnova komunikacije. Perverzija v službi... ne bom napisal, ni mi še čisto jasno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ne pocni jim tega...
imam rada da bi umrla zanjo, ampak mislim da hormoni po porodu "delajo" svoje. včasih tudi jaz sebe nisem več poznala, pa sem zelo optimistična, vesela, družabna, drugim dajem nasvete.. jaz sem se nekako sestavila, po 10m ko sem šla v službo (ki jo imam zelo rada), pa čeprav se mi je srce trglao ko sem 
. Stvar navade, res! Kadar te zapopadejo težke misli, jih zavestno odženi in le te nadomesti s kakšno pozitivno mislijo (CR- tudi sama sem ga imela in ker sem sovražila vse v zvezi z bolnico, sem rekla, no hvala bogu, da bo otrok ves čas lahko z mano- no, na koncu sem imela nepričakovan CR. Ampak sem na to gledala čisto z druge perspektive- če mi ga ne bi takrat naredili, bi se lahko vse skupaj grozljivo končalo 
...Valjda si CR niti v sanjah nisem želela, si ves porod predstavljala popolnoma drugače..., ampak na koncu je tako bilo v dani situaciji še najbolje. Vsako zlo za nekaj dobro!) 
! 
. A ga res skoz omenjam? Ja, saj verjetno res... No, počaki še 10 let, potem se bo pa verjetno stanje mal umirlo
