Anonimen
|
tatam - evo, kot sem obljubila - poročam. ZS-ji sicer neki nagajajo, vendar nimam za povedat nič takega, kar ne bi smela. U bistvu je bil to en tak lušen in sproščen pogovor, ki sva ga z Nikom opravila z pedagoginjo. Opisala sem ji Nika - kako funkcionira doma, dala sem ji tudi mnenje razrednika (se je razredničarka od Nika zelo potrudila in napisala res izčrpno mnenje-opažanja). No, potem sem ju pa za eno urco pustila sama, da sta opravila testiranje za disleksijo. Rezultati so bli uredu, Nik sigurno nima hude oblike disleksije, tut ne vedo točno, če jo sploh ima, ker sicer kaže kar nekaj znakov dislektika in tudi če je, je v zelo blagi obliki. No, je pa opazila, da je med najinim pogovorom kar nekajkrat ,,odtaval,, v ,,svoj svet,, zato je v bistvu nesigurna, ali je dislektik ali pa ima motnje v pozornosti. Žal pa ni bilo več časa, da bi opravila še teste za motnje pozornosti, bo pa to na vrsti naslednjič. Ko se mu je posvetila, ji je rešil en kup testov, s čimer je pokazal svojo nadpovprečno sposobnost, potem pa nastopi en kup vprašanj : Zakaj v šoli v skupini reagira popolnoma drugače? Zakaj so mu samoumevne in vsakdanje stvari ,,španska vas,,? Zakaj pozna vsa slovnična pravila vendar jih ne uporablja, če mu ne dihaš za ovratnik in ga opozarjaš? Zakaj mu lahko naročiš le eno stvar naenkrat in še to le za takojšnje realiziranje?......... Individualist? Ne vem, mogoče jaz delam narobe, ker ga opozarjam in je navajen, da ima nekoga, ki ga bo opomnil. Sem mu predolgo jaz vezala vezalke in brisala rit...mu nisem dovoljkrat razložila, da če nekdo je ti pa ne, da mu ne gledaš v krožnik in me v pričo njega sprašuješ kdaj boš ti to jedel....mogoče tudi zmotno mislim to, da če že leta umivaš zobe pred spanjem to postane rutina.... Ubistvu sem včeraj na posvetu prišla do zaključka, da sem mogoče res za ogromno njegovega ravnanja kriva jaz. Mogoče ga res prevečkrat opozarjam, mu prevečkret pomagam, ga prevečkrat usmerjam. Sicer določene stvari pri njem res ne razumem, ampak mogoče pa le ni z njim nič narobe in sem kriva jaz. Mogoče bi morala poskusiti da malo ,,zaplava,, sam. Ne vem no. Januarja greva ponovno na že prej omenjeno testiranje, prej se bo pedagoginja slišala tudi z Nikovo razredničarko, do takrat pa ne vem kaj bom. Zaenkrat mu še pomagam pri učenju ( delanje zapiskov, urejanje zvezkov, pregledovanje domačih nalog, priprava na preverjanja in preizkuse, iskanje bistva po učbenikih - tega res ne vidi sam, ker ne spozna celote ampak samo del, ki ga zanima, in mislim, da mu tudi še bom pomagala, dokler mi nekdo ne reče:,, Gospa, vaš otrok je popolnoma zdrav in sposoben in samo izkorišča dano stanje.,,
|