PapuaNG
|
jutro, smo bli danes že ekstra zgodnji, se je tamal kr zbujal ponoči, ob pol sedmih pa že ko rožica. Seveda on, ne jaz Se je pa lih prejle pomoje s trebuha na hrbet prevalil, ampak me lih ni bilo zraven Ampak sem prepričana, da ga nisem pustila tam, kjer je potem bil. Sem videla, da ste se pogovarjale o poporodni depresiji...nič kaj lepa reč. Jst je hvalabogu nisem mela, se pa spomnim parih dni, ko tamalemu ni nič pomagalo, ne joška ne igranje ne nič. Enkrat sva bila oba z mojim že čist na konc z živci, ker se je tamal drl od jutra do štirih popoldne, pa še na en piknik sva morala nujno it. Takrat sva pa rekla, klinc, pejva, pa naj se dere, itak mu nič, kar narediva, ne pomaga. No, in kot po čudežu se je v avtu nehal dret in spal nadaljnje dve al tri ure. Je pa sploh v tistem prvem obdobju pomembno, da ohraniš mirne živce, ker neprespanost zna narest Pri meni tut dojenje ni takoj steklo-ker sem nucala še tele nastavke za dojenje, mali ni mogel dovolj vleči in je prvi teden skoraj shujšal. Ko mi je patronažna rekla, naj mu ponudim flaško (z mojim mlekom), da se navadi vleči, pa da sploh preverim, če imam dovolj mleka, so se mi kar solze usule. Sem se počutila prav nesposobno. Pa sej sem vedela, da ni nič groznega, če je na AM, ampak vseeno tisti občutek...k sreči je sčasoma dojenje steklo, čeprav je bil prve dva meseca najmanj pol ure ali več na joški,da se je najedel. Mi je pa zelo pomagalo, da sem imela mojega ob strani in da mi je skos govoril,da sem dobra mama in me nasploh spodbujal. Predvsem se je treba pogovarjat in se prepričat, da smo dobre mame, čeprav otrok veliko joka in velikokrat ne vemo, kaj mu je. Sva se ravno včeraj z mojim pogovarjala, da sem šele zdaj zares začutila ta materinski čut oz. povezanost z malim, zdaj ko se odziva, smeji,...prej te nekako vodi nagon. Sej ne, da ne bi imel otroka že prej rad, itak da ga imaš rad in vse, ampak tisto pravo pa pride nekoliko kasneje se mi zdi. oh, pa sem napisala cel roman
|