ronja
|
Evo, bom konkretna, ne skrivnostna : ja drugače je in sicer tole:
- manj seksa, ker ne moreš seksat, ko so otroci budni, torej ne popoldne (starejša popoldne ne spi, opoldne enkrat za pol ure, to je vse), ne zjutraj (najina najmanjša se zbudi ob 4.30) in ne zvečer dokler ne zaspita obe (najina mlajša gre spat ob 21:30 - pač ne spi veliko, kaj naj rečem... spi nekaj čez dan;)
- manj nežnosti, ker enostavno imaš samo dve roki, če v eni držiš dojenčka in z drugo božaš starejšo, ti zanj ena zmanjka
- manj časa en za drugega, ker v prostem času menjavat pleničke, dojiš (ali steriliziraš flaške in štimaš mleko), pucaš za vsemi polivanji, polulanji, pobruhanji, ipd..., pereš vsaj 5x več, ker dojenček umaže tudi tebe, ne samo sebe, pa tvojo posteljnino, itd (na to človek ne računa), pa še vse mora bit malo bolj čisto na začetku, pa ni čisto vseeno, kdaj kaj narediš, ker pač dojenček ne more ležat na usranem, zato pač spucaš tudi če si čisto crknjen/a, prej si pa lahko pustil za takrat, ko maš več energije/časa),... itd... you get the picture
- malo bolj sta zmatrana oba in malo ali precej manj spita, vsaj če imata manj spečega otroka - če sta človeka, ki težko prenašata stres, neprespanost in lakoto, se lahko zgodi, da začneta revskat en na drugega in se potem kregat (ni pa nujno: če se noben od vaju ne smili rad sam sebi, potem bosta samo preklinjala situacijo (ali otroka, ki se je že 10tič zbudil v pol ure ) in bosta vseeno nežna en z drugim - tak nekak je pri naju)
- drugi ljudje se začnejo vmešavat v vajin odnos oz. vajino življenje in potem lahko nastane zamera na strani tistega, s katerim ti ljudje niso v sorodu. Niso to vedno tašče, včasih so razne babice, tete, sestre,... Ko je otrok, postanejo stvari bolj resne kar se tega tiče - ni ti več tako vseeno, kaj rečejo, pa tudi oni več rečejo oz. večkrat pridejo, recimo...
So pa seveda tudi plusi :
+ več zaupanja: obema je nekak jasno, da je zdaj to to - da sta se res odločila en za drugega; čeprav naj bi bila poroka ta odločilni moment, se je ločit vseeno lažje kot pa pustit otroka - za tiste, ki pa nismo poročeni, pa itak. Oba vesta, da sta se oba pripravljena fejst potrudit za to zvezo, zato je lažje, ker je zaupanje - vase in v drugega - ni več tistega: če si pa to in to (naredil, mislil, ne maraš,...), pa adijo. Vse je stvar diskusije:) Ne užalita se več tako hitro, ker vesta, da drugi ni nečesa rekel ali naredil samo zato, da bi te prizadel, ampak je mel verjetno kak čisto banalen blesav razlog in pač ni pomislil na to: je zaupanje, da te drugi noče prizadet. pa še to zaupanje je, da če ga boš kaj posral, mogoče tudi ornk, to tudi še ne pomeni, da ti drugi ne bo nikoli odpustil, ker se pač za zvezo z otroci malo bolj potrudiš. In s tem si v bistvu malo bolj svoboden, ker veš, da te ima drugi rad, pa tudi če ga ornk poserješ, pa tudi če si nekaj časa nemogoč, pa tudi če se ti ne vem kaj zgodi... Da se bosta vseeno oba fejst trudla, da bi laufalo, ne rečem, da je čisto brezpogojna ljubezen, je pa s precej manj pogoji . In to ti da moč in je res fajn občutek . Saj že prej tako misliš, samo zdaj pa še bolj tako čutiš.
+ (še) več smeha traparijam: otrokom je vsaka bedarija smešna in lahko izživiš svojega malega otroka v sebi. To velikim otrokom kot sva midva precej pomeni . Lahko si recimo sredi belega dne v natrpani trgovini začneš na ves glas prepevat in poplesavat, pa te ljudje čudno gledajo samo prvi trenutek, potem pa se nasmehnejo: "aja, seveda, otroka zabava"... in ti nihče nič ne reče in te pustijo v miru plesat in pet, recimo. Lahko se podiš po igrišču in gugaš na gugalnicah, če se poljubljaš v parku, se vsem fajn zdi, da se imata dva še rada, čeprav imata že otroke in te ne gledajo z očmi: "dajta si najt kako sobo",...
+ otroci so idealen izgovor, ki mu ljudje vsaj oporekat ne morejo, če ga že razumejo ne: če sta oba zmatrana ko cucka in bi se rada samo cartala doma, pa bi morala it nekam na obisk, lahko pač rečeta, da so otroci sitni, ali pa da jih v slabem vremenu ne bi vlačla ne vem kaj ipd;) In se potem pač vsi cartate doma,...
+ zaradi vseh "preizkusov" - torej vseh zgoraj opisanih minusov, ki jih premagata, je odnos še trdnejši - ker veš, da če sta šla čez to sranje, bosta pa tudi tole malenkost porihtala - skratka ne dvomita več, da se da vse zrihtat.
+ partnerja še bolj spoštuješ, ko vidiš, kako lepo dela z otroki, ko vidiš, kako se zna postavit za vas, ko se on še bolj izoblikuje v samostojno osebnost, ki si ne pusti srat po glavi od sorodnikov in prijateljiev,... recimo
+ včasih se na novo zaljubiš: recimo ko se sredi noči oglasi dete, potem ko je ravno zaspalo, (ki je sito in previto in se hoče samo nosit po rokah) in on vstane in zarobanti in pripomni kakšno pikro ali pa sočno zakolne, gre v sosednjo sobo in potem z najnežnejšim glasom nagovori tega malega nespečneža: Kaj je lubica, ne moreš pančkat? Ti je vroče?,..." in jo dvigne k sebi in nežno objame tako iskreno, da se ne da opisat... in takrat si sicer počena od neprespanosti, da ne moreš nič mislit, ampak vseeno pa veš, da imaš nekaj, česar mnogi nimajo .
Skratka, ja, spremeni se, ampak ne samo na slabše. Je pa res, da ni več tiste divje impulzivnosti, ko se lahko v sredo popoldne odločiš, da greš za 2 uri na morje (ker predno spokaš otroke in prideš z njimi tja, se ne bo več dalo kopat (vsaj ne z malimi otroci), ker itak ne moreš z malimi otroci kar preskočit kosila, ker bojo lačni, pa zvečer morajo pravi čas v postejlo, sicer so sitni itd, itd...), pa ko prideta oba iz službe in se samo pogledata in "preskočita kosilo", skratka, gresta takoj v posteljo. To je fajn, ampak tega pa ni več, j* ga. Saj bojo otroci odrasli , pa bojo oni meli te probleme, mi pa zlati čas...
Moram pa priznati, da včasih pridejo tudi tretnutki, ko sem malo jezna nanj, ker se mi zdi, da se je meni življenje spremenilo za 100%, njemu pa mogoče za 10%
Pri nama ni tako kritično, je pa res, da se ni obema enako fejst spremenilo - to niti ni možno, saj jaz dojim in ne morem proč za par ur, on pa ne in seveda lahko gre in še naprej hodi v službo, itd... Se mi pa zdi, da se v 99,9 % ženskam bolj spremeni življenje - ker mama bo v večini primerov vseeno naredila, pa če se ji da ali pa ne, oče pa včasih ne - ker itak ve, da bo ona .
pa reče "dej ti, meni se zdajle ne da", kar me res razkuri, ker jo jaz že tako ali tako previjam kakih 90 %, ta malega pa itak 99,9 % in mene nihče ne vpraša, če se mi da ali ne.
Reči mu: "meni tudi ne, pa že zjutraj se mi ful ni dalo, tak da si zdaj ti na vrsti" Saj bo dojel, samo mu moraš direkt rečt. Midva to oba kdaj rečeva in drugemu nikoli ni problem, ker noben ne izkorišča. še večkrat pa to drugi že sam vidi in predno bi zmatratrani sploh pomislil na to in reče: pusti, bom jaz. To se mi zdi fajn, probajta se tako navadit - pa seveda se mu zahvali potem, če naredi to enkrat, ko se tebi ne da - bo vesel, pa drugič še rajši skočil namesto tebe.
Dokler namreč ženska doji, in se po njenem telesu podijo raznorazni hormoni, kar ni neke želje, tudi orgazem je težje dosegljiv.
No, ja, to je zelo odvisno od ženske do ženske - za željo po spolnosti je namreč odgovoren moški hormon - tudi pri ženskah - in tega imaš lahko kljub dojenju čisto dovolj . Je pa res, da si včasih tako zmatrana, da se ti nič ne da - ker dojenje vseeno malo izčrpa žensko. PO moje je bolj tu razlog, čeprav lahko tudi hormoni delajo štalo, vsekakor. Ampak jaz sem recimo obe polno dojila več kot 6 mesecev, potem smo dodali en obrok, kjer poje čisto malo in se seveda po njem še doji, doji se tudi ponoči, isto je bilo s taprvo, pa s tem nimam nobenih problemov - mislim z željo in doseganjem orgazma - jih pa mava s priložnostmi oz. pomanjkanjem le-teh, hehe.
Tako da midva nisva med tistimi srečneži, ki jim je otrok spremenil življenje samo na boljše - včasih sanjariva o tem, kako je bilo fino se popoldne fliknit v posteljo, it nekam na izlet brez pokanja, ki traja skoraj več kot izlet , ali pa it zvečer nekam itd... Ampak vseeno ne bi zamenjala. in ker bova vse to še imela, se tudi sekirava ne kaj dosti zato. Ni pa da bi bilo zdaj vse samo lepše. (otroka (obe) sva si pa želela oba, nobenih šušmušev, oba sva vedela, kaj delava)
Da se imava bolj rada zaradi otroka se mi ne zdi. Se imava pa drugače rada, v širši sferi, ker spoznaš partnerja (in sebe) tudi v luči, ki jo do tedaj nisi videl: kot starša.
Podpišem.
ne moreš enega filma pogledat do konca ...
hehe, se spomnim, ko sva midva gledala prvi film po Ronji - gledala sva ga na račkotu in ga ustavljala pač vsakič, ko je bilo kaj treba in potem gledala dalje - gledala sva ga CEL DAN! Pa je bil kratek film, niti uro in pol ni bil dolg! Na koncu noben od naju ni nič več vedel, zakaj se gre, jaz sploh nisem mela pojma, kdo so good guys, kdo je zdaj zmagal,... Prav komično je bilo. potem sva prešaltala na nanizanke, ki so bile dolge max. 20 min, to sva še nekak lahko sfolgala gledat po kosih, ker ni neke zapletene zgodbe . zdaj gledava samo še, kadar spita - torej samo ponoči.
Nama je že user posted image spremenil odnos..
Jaz sem ravno hotela napisat, da ga tudi pes spremeni, ker ima pač svoje potrebe - ne moreš po službi it še nekam, če te kuža doma čaka lačen in ga lulat tišči. Moraš ga peljat ven, vsak dan, večkrat na dan, moraš mu skuhat oz. dat za jest,...itd... Pa če je to zdrav odrasel kuža. star kuža je še precej bolj bogi in naporen... Ali pa mladiček, ki ga šele navajaš na čistočo in vse zgrize... Itak da lahko spremeni odnos, sploh če si ga nista želela oba, ampak skrbita pa oba zanj.
Sem hotela dat primero, da je otrok pa tako nekako kot če bi dobila trop malih kužkov . Ki jih imaš še ful bolj rad...
blaža, poročaj, kako bo po tretjem otroku
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
se v odnosu res veliko spremeni. Pri nama se obrne včasih na bolje, včasih na slabše vse je odvisno od situacije v kateri se znajdeva. 
je zamenjal službo, stanovanje je bilo narejeno le 1/3, brezkrbnega življenja je bilo konec, slabi odnosi z njegovimi starši in vtikanje mojih staršev v nas, po porodu neprespane noči, finančne skrbi.......skratka hudo. Zdaj je že bolje, saj se poskušama o vsaki zadevi pogovorit, saj sma se že od vsega začetka izredno dosti pogovarjala, ampak še vseeno pridejo dnevi, ko se spičima, ker sma preobremenjena, pod stresom, utrujena....kar pa je nekaj čist normalnega. Odnos do male- on je super očka, nimam kaj rečt, jaz pa se tudi trudim bit čimboljša mamica. Pri drugem bo verjetno za 100% lažje 
.
