vanilla
|
Riba84, če praviš, da sta si tako ali tako zgradila zgornje nadstropje, kjer predvidevam, da imata vse zase, potem itak nisi "tamlada" oz. si "tamlada" samo tako pač, ker si snaha, tako kot smo vse, pa če živimo s taščo in tastom ali pa ne. Ne imeti takega občutka, kot je to blo v starih časih al pa je pri tistih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Pojdi tja s samozavestjo, to je vajino stanovanje, ki sta si ga uredila in kdo živi spodaj niti ni toliko pomembno. Tudi midva sva si zgradila svoje nadstropje, pa še svoj vhod in imava tudi svoje dvorišče, svoj nadstrešek za avto... Tako da sva čisto ločena. In od prvega dne sva nekako dala vedeti, da sva odrasla, samozavestna človeka, ki pač živita pod isto streho s starši, ampak zato nisem jaz nič "tamlada" - ker nimamo skupnega gospodinjstva, ker se NE sprehajamo po stanovanjih (pa čeprav lahko tašča pride v copatih) itd. Od prvega dne sva dala vedeti, da imamo za vsako komunikacijo interfon, da so obiski napovedani, da se sem in tja naredi skupno kosilo itd.. Oz. na kratko povedano - naredila sva si tako, kot nama paše! Pa si isto naredita tudi vidva in ko boš imela tisti občutek samozavesti, da si dovolj "velika punca", da lahko skrbiš zase in da imaš taščo spodaj samo za kavico, kakšno kosilo, pogovor mimogrede.... Takrat se boš dobro počutila. Doma je bilo itak vsem najlepše, ampak kaj pa je lepšega, ko si enkrat ustvariš dom s tistim, ki ga imaš rada? A ni to še bolj čudovito? Dom si si ustvarila z njim in NE z njegovo družino. Ponekod je res tako (in sploh včasih je bilo tako), da so "tamlade" prihajale k hiši za snaho, tam kuhale, prale, skrbele za zunaj in notri... tašča jo je "ocenjevala"... Predpostavljam, da ti verjetno NE boš živela na tak način, ali pač?
|