eltea333
|
Živjo Punce! Končno se vam javljam, moti me gledanje v ekrane, zato se komaj zdaj javljam - šparam očke, zato nnisem brala postov za nazaj in tudi še nekaj časa ne bom sledila RR. Hvala vsem, ki ste držale pesti in mislile name, ko sem bila v porodni! Hvala za vse čestitke in lepe misli!! Moja porodna zgodba in dogajanje potem, na kratko: Čep mi je odpadel v petek zvečer ( ) in potem je postajalo dogajanje v mojem telesu čez vikend vedno bolj intenzivno. V pon sem imela že kar močne popadke, vendar neredne. V torek pa so postajali vedno pogostejši. Od 19 naprej so bili na 3,5,8 min, poklicala sem moža, pomila tla - nisem mogla ne stat, ne sedet, ne ležat, še najbolje je bilo, če sem se premikala. Potem sem šla pod tuš, skupaj z možem sva še nekaj pojedla, ob 21 pa proti P. Ob 21.30 sva prispela, babica me je priključila na ctg, me popisala. Ctg je kazal le lažje krče, mislila sem že, da sem prišla zastonj, da očitno ne vem, kaj so popadki in kaj bolečina. Potem me je še pregledala in ugotovila, da sem odprta 6 cm. Jaz sem mislila, da je to premalo in sem jo vprašala, če grem lahko še domov, pa me pogleda in pravi - ne, zdaj gremo rodit, saj zato ste prišla..? Ok, me pobrije, mi da klistir, potem so se začeli še močnejši popadki. Popadke sem predihavala med hojo gor in dol po hodniku, mož mi je masiral hrbet, ko so postali močnejši me je držal za čelo.. Vmes enkrat mi je špredrla mehur.. ne vem natančnega časovnega zaporedja.. Babica je bila super. Masirala mi je presredek, bila ful pozorna, prijazna. Ustavilo se je pa, ko sem pešla na koncu v ležeč položaj za iztis. Leže so bili popadki 3X manj intenzivni, potiskanje ni šlo nikamor, trajalo je že eno uro, meni je zmanjkovalo moči - prišla je sestra, se mi naslonila na trebuh, mene so prerezali, potem sem se še sama malo raztrgala, malemu je počila ključnica. Mislim, da bi vse to lahko preprečili, če bi me dali v drugačen, pokončen položaj.. No, ob 1.13 sem rodila zdravega, najlepšega fanta. Vse skupaj je torej trajalo 3 ure. Bivanje v bolnici sva potem morala podaljšat za 5 dni. Izak je 2 dan postal rumen + dali so mu antibiotike, ker so sumili na neko infekcijo (rezultatov brisa še ni), imel je tudi infuzijo.. Meni se je trgalo srce, hranili so ga po flaši, dojenje je bilo muka - njihovo nasilno pristavljanje, špricanje glukoze v usta.. V sredo, ko sva potem šla domov, sva bila že oba na koncu z živci. Izak je histerično jokal, jaz sem se počutila nesposobna biti mama in skrbeti zanj.. K sreči imam najboljšega moža na svetu in ko sva prišla domov sva obrnila list in začela pisati novo zgodbo. Izak pridno je, pridobiva na teži, jaz imam vedno več mleka, šivi se zdravijo (v bolnici so se mi vneli) - rana je sicer še grda, vem, da razen mene in moža nihče ne bo gledal moje lulice, ma vseeno.. Ne morem se znebiti občutka, da bi bila lahko vsa zgodba popolnoma drugačna, če ne bi bila naša medicina tako toga. Punce, zaupajte sebi, bodite močne. Važne ste ve in vaš otrok, pa po najkrajši poti pridite iz bolnice domov! Lp vsem!
|