vanilla
|
IZVIRNO SPOROČILO: roberta sicer pa: kako lahko kaznujemo, če ne tepemo (primer za 3,5-letnega otroka). za lažje "nesporazume" (če noče pospraviti igrač itn): 1. ko je nekaj narobe, najprej vedno opozorim 2. če se nadaljuje, opozorim drugič in povem, kakšna bo posledica (ne bo risanke zvečer, ne bo sladoleda za posladek po kosilu, ne bo pravljice za lahko noč - to, vsaj pri nas, zadostuje) 3. če se stvar ne konča, kazen uresničim (pač nekaj od zgoraj naštetega). za "težje" prekrške - npr. da nekoga udari: 1. takoj se mora opravičiti in nato skupaj povemo, kaj je bilo narobe pri tem ter kako bi se dalo bolje narediti. 2. če se ne opraviči, mora takoj na posteljo, kjer razmisli o vsem skupaj 3. na postelji razmisli in jo vmes vprašam, ali je že razmislila in pove ali ja ali ne, in če ja, jo pokličem k meni, da podoživiva vse skupaj in ugotoviva, zakaj je do tega prišlo in kako bi bilo bolje ravnati. če pa še ni razmislila, jo pustim še kako minuto, da razmisli do konca. ko pa razmisli - to običajno ne traja več kot 5 minut, pa ravnam po zgornjem postopku. No,za tako vrsto kaznovanja oz. reševanja otrokove ihte in žlehtnobe sem pa tudi jaz. Upam ,da bo to tudi pri naši tamali vžgalo, ko bo v teh letih. No, če pade kdaj kaka čez rit, pa nisem proti. Jaz sem jo tudi dobila, ker sem bila res živ in nemogoč otrok. In še dandanes se zavedam, da je bil to dostikrat edini izhod, da me je mama malo po riti ali pa klofnila.... Ker druge poti ni bilo, ker si nisem dala čisto nič dopovedati. Ko pa sem dobila po riti, sem se pa zavedala, da teh štorij več ne smem ponavljati... Vedno sem preizkušala meje mojih staršev, do kje lahko grem... In sem v bistvu danes hvaležna, da so me poskušali nekako krotiti in ko sem bila še majhna drugo kot ena čez rit ni pomagalo... Noben pogovor, nobeno razmišljanje na postelji, nobena prepoved sladoleda itd..... Žal, tako je bilo, pa sem jim danes kljub temu hvaležna. Pa zaradi tega nisem NIKOLI nikogar udarila, pretepala... Umirila sem se, spoštovala učitelje in sošolce... z mamo sva bili dobri prijateljici, vse sem ji zaupala.... Sem pa bila v prvih letih življenja nemogoča in takrat pogovor pri meni ni palil. Je pa Jelinčič za moj pojem enkrat dobro rekel: Otroci niso majhni odrasli, otroci so otroci. In to je res; to pomeni, da dostikrat (odvisno od otrokovega karakterja) ne moreš otroku dopovedati z besedami.... Ker eni otroci so res nemogoči, pa rečte kaj hočete... Se starši trudijo in trudijo, pa ima otrok nek tak gen, da je enostavno neobvljadljiv... In ga mogoče samo rahel udarec čez rit umiri, da si zapomni. Pa ne pomeni zato, da bo nasilen. Bo pač minilo tisto obdobje in bo ok. Jaz zase vem, da ko bo mala dovolj zrasla in prišla v tisto fazo žlehtnobe, bom pač uporabila metodo, kot jo zgoraj opisuje roberta. Upam, da bo zaleglo in da bo bolj med pridnimi že po defaultu . Ne mislim kaznovati s klofutami in tepežkanjem. Se pa strinjam tudi, da mora biti vseeno v družbi nekaj generalno narobe, da otroci dandanes ne spoštujejo več svojih staršev, učiteljev.. nasploh odraslih. Da se zavedajo svojih pravic in ti mimogrede zagrozijo s socialno. Od kolegice tamali je bil vedno priden otrok, ampak nedavno v enem domačem prepiru je izjavil, da bo socialno poklical. Kolegica je samo izbulila oči. Rekla mi je: le kako naj vzgaja otroka, če pa se še ne vem kako trudi, pa ga potem pokvarijo družba in sošolci.... Tvoj otrok potem pobere vse ta slabše in gre ves tvoj trud in vzgoja adijo, ker so pač drugi starši nekje posrali pri svojem otroku... potem pa plačuje tvoj otrok in ti z njim.
|