IZVIRNO SPOROČILO: Arwenko

Lenck mogoče res...ampak jaz to počnem predvsem zase, tako bom vsaj imela mirno vest in vedela, da sem naredila vse kar je v moji moči, če bo šlo bo šlo, če ne pa tudi ne. Pač nisem človek, ki bi ob prvi krizi kar obupal in pustil vse skupaj, pa spakiral - bi me preveč grizlo po sistemu, kaj pa če...

Priznam, da sem se ful skulirala v tem času in to, da se tudi on ful trudi (z dejanji, ne z besedami), mi daje vseeno upanje.

IZVIRNO SPOROČILO: Arwenko

To kar zdaj delam je vse kar je v moji moči...ne bom delala nikoli nič, kar bi bilo v nasprotju z mojimi načeli oziroma tem kar jaz sem. Dala sva si priložnost, če se bo pač izkazalo, da to ni to, bova pač jeseni šla dokončno narazen. Je pa res, da je zadnji korak pri njem. In če ga ne bo naredil, tudi prav, ga bom jaz, ampak ravno to - z mirno vestjo, da sem naredila vse, ampak takrat bo ta korak z moje strani pač dokončen. 

IZVIRNO SPOROČILO: Lenck

žal, na kratko, bi jaz to povzela takole: nategujeta. agonijo.

verjamem, res verjamem, da se za zveze pokrpati, ampak za to se je treba res odločiti. in ne le "videti, kako bo"...

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

In kaj naj bi pomenilo odločiti se pokrpati zvezo v trenutku, ko v njej več ne vidiš nobenega smisla? Od kod in iz česa bi naj človek v trenutku neke emotivne odtujenosti od partnerja in v stanju totalnega brezupa črpal energijo, voljo in željo da povrne nekaj kar je stvar preteklosti ali spremeni nekaj kar bi šele lahko bilo stvar prihodnosti? Tisto nekaj v odnosu zaradi česar bi se jutra zdela zopet ali končno toliko bolj svetla kot ponavadi, tisto nekaj v odnosu zaradi česar niso potrebne totalne karefeke, da bi se lahko drug ob drugem od srca nasmejala, tisto nekaj v odnosu zaradi česar ne bi čutil potrebe skriti solze pred partnerjem, ko si srečen, isto tak` ko si žalosten, tisto nekaj v odnosu za kar bi se zdelo, da je zopet povrnilo sijaj v očeh drugega?

Ne verjamem, da obstaja junak na tem svetu, ki se je odločil nekoga "ljubiti". In če je odnos dveh bolj ali manj razgibana amplituda po kateri partnerja konstantno "drsita", zakaj in na podlagi česa bi lahko njeno najnižjo točko označili kot nategovanje agonije? Že jutri se lahko zasuče navzgor, ni pa nujno in točno v tem kontekstu je treba razumeti tisto "bomo videli kako bo".

Zdaj, kaj bi naj pomenilo tisto odločiti se, verjetno narediti spremembo? Okej, da vidimo kaj lahko naredimo s tem, tako kot je bilo zgoraj rečeno, je treba spremeniti frizurice, ker je drugemu tako všeč, bo treba naenkrat zasukati rokavčke in začeti mlatiti desetine tisoč evrov na mesec zato ker si drugi želi sanjskih počitnic v Dubaju, bo treba naenkrat zlesti iz svoje kože, bit nekdo drugi zato, da se bo nekdo drug počutil zadovoljenega in potešenega... V Arwenkim primeru se mi dozdeva, da ta potreba po neki spremembi, iniciirana s strani tvojega partnerja, izvira ravno iz želje po njegovem povratku v stik z dejanskim samim seboj.
Še enkrat sem prebral tvoj izvirni post v katerem priznavaš, da so se vsakodnevni banalni prepirčki izkazali samo kot vrh ledene gore. Vajino odtujevanje se je izmuznilo iz rok obema, resnosti tega si se ti zavedla šele takrat, ko ti je on odprl oči in te soočil z vajino realnostjo, te postavil pred "svršen čin". Očitno je tvoj partner zmogel več hrabrosti in razumskosti prepoznati obstoj problema kot ti in se mu tukaj nepravično pripisuje pomanjkanje poguma, toliko bolj zaradi tega, ker se od njega dalje pričakuje popolno in enostransko prevezemanje odgovornosti za nekaj kar tvorita in ti in on, medtem, ko bi se tvoj totalni neangažma naj toleriral kot maksimalni prispevek k reševanju vajinega odnosa. Torej ni to, da se mi samo dozdeva, da tukaj gre za dvojna merila...

Siguren sem, če bi oba dovolila drug drugemu biti to kar sta, brez pretiranih pričakovanj drug naspram drugemu in s precejšnjo mero sprejemanja drug drugega takšnega kot v resnici sta, kot popolna bitja, popolna ne samo zaradi svojih plusov, bilo bi hinavsko in skrajno egoistično, popolna ravno zaradi in navkljub minusom, ki jih imata, in ki se jih v končni fazi tudi zavedata. Dovoliti si dihati drug ob drugem, ne dušiti drug drugega. Mislim, da vse ostalo tisto, kar jutra naredi lepša, kar vrne nasmeh na lica, kar dovoli iskrene solze v odnosu, pride samo po sebi. In tudi v tem kontekstu treba razumeti tisto "bomo videli kako bo".

IZVIRNO SPOROČILO: Žaži
Arwenko, tvoja zgodba je pa tipično varanje, če se še ni zgodilo se pa pripravlja. Povedal ti pa sigurno ne bo, pa če ga 1000-krat vprašaš. Tvoja zgodba je namreč skoraj do vejice enaka moji prejšnji.

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

Očitno je tvoj partner zmogel več hrabrosti in razumskosti prepoznati obstoj problema kot ti in se mu tukaj nepravično pripisuje pomanjkanje poguma, toliko bolj zaradi tega, ker se od njega dalje pričakuje popolno in enostransko prevezemanje odgovornosti za nekaj kar tvorita in ti in on, medtem, ko bi se tvoj totalni neangažma naj toleriral kot maksimalni prispevek k reševanju vajinega odnosa. Torej ni to, da se mi samo dozdeva, da tukaj gre za dvojna merila...

IZVIRNO SPOROČILO: Žaži

Arwenko, tvoja zgodba je pa tipično varanje, če se še ni zgodilo se pa pripravlja. Povedal ti pa sigurno ne bo, pa če ga 1000-krat vprašaš. Tvoja zgodba je namreč skoraj do vejice enaka moji prejšnji.

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin


Tu ne gre za dvojna merila ampak za tipično moško cincanje in pranje možganov ženski, ki pravzaprav se ni angažirala v tem problemu, ker ga sama ni imela, torej ni mogla vedeti za njega.(šeprav vidimo, da se je ob spoznanju problema angažirala več ko preveč) sigurno več kot pa on sam. Glede na to, da se tukaj omenja ta osebna svoboda bla bla bla...je treba svoj problem reševat sam s sabo. Noben ti ga ne bo rešil....že to, da mu Arwenko ni obrnila hrbta, je lahko neizmerno hvaležen in srečen, da pravzaprav še vedno vztraja ona ob njem in ne kontra. Ampak za take je itak najboljše, da jih pustiš na miru v njihovi "svobodi" pa da mogoče takrat dobi svojo iskrico nazaj.

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin


Tu ne gre za dvojna merila ampak za tipično moško cincanje in pranje možganov ženski, ki pravzaprav se ni angažirala v tem problemu, ker ga sama ni imela, torej ni mogla vedeti za njega.(šeprav vidimo, da se je ob spoznanju problema angažirala več ko preveč) sigurno več kot pa on sam. Glede na to, da se tukaj omenja ta osebna svoboda bla bla bla...je treba svoj problem reševat sam s sabo. Noben ti ga ne bo rešil....že to, da mu Arwenko ni obrnila hrbta, je lahko neizmerno hvaležen in srečen, da pravzaprav še vedno vztraja ona ob njem in ne kontra. Ampak za take je itak najboljše, da jih pustiš na miru v njihovi "svobodi" pa da mogoče takrat dobi svojo iskrico nazaj.

Ne gre tukaj za tipično "moško"/"žensko", vloge bi lahko brez problema bile obrnjena, ne bi bil noben precedens. Arwenka je sama rekla, da se je šele kasneje zavedla da so male vsakodnevne ****rijice bile samo vrh te ledene gore odujenosti, ki se ne zgodi z danes na jutri ampak se dogaja. In zgodi se obema, ne samo enemu, problem je samo v tem koliko in kdaj se tega človek zave. Poznam primere kjer so ljudje leta živeli v prepričanju in upanju, da živijo v super odnosu, prej bi rekel mazali so si oči, da je vse v redu ker bi vse drugo kot vzvišen ideal ljubezni zanje predstavljal tragedijo, sprejeti problem kot dejanski in ne namišljen bi bilo katastrofalno, ker kaj nam pa zdaj še lahko manjka ko pa smo po 27. letih odrekanja in gnanja za pitaj_qrac_čim ustvarili fantastične pogoje, da "uživamo, zajedno starimo i gledamo unučad kako rastu".

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che
Ne verjamem, da obstaja junak na tem svetu, ki se je odločil nekoga "ljubiti".

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin


Dobro ajd, ok, ni tipično moško samo tipično je.
Saj to je vse lepo in prav kaj pišeš, ampak..Arwenko je tista, ki je problem zaznala kasneje, ok. On se ga je najprej zavedal, ok. Jaz pa pravim tisti, ki prvi problem začuti, tisti naj spregovori in to TAKOJ. Edino kar imam občutek je ta, da je njen Arwenkič bil lepo tiho(cincanje ccc)...brez iskrene želje po reševanju problema oz. ni znal na pravi način reagirat...po moje še zdaj ne zna, medtem ko ona čaka. Al pa tudi ne, ma kdo bi vedel....Arwenko morda?

IZVIRNO SPOROČILO: Žaži

Princeska, ne morem verjeti, da že toliko časa samo doma sediš in pošiljaš sms naokoli, ne pride ti pa na misel, da se spokaš in greš pogledat v VAJINO hišo, kaj mož tam sam počne . Verjetno zato, ker se bojiš tistega, za kar nekje dejansko že veš da boš tam našla!


Arwenko, tvoja zgodba je pa tipično varanje, če se še ni zgodilo se pa pripravlja. Povedal ti pa sigurno ne bo, pa če ga 1000-krat vprašaš. Tvoja zgodba je namreč skoraj do vejice enaka moji prejšnji.

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin


Dobro ajd, ok, ni tipično moško samo tipično je.
Saj to je vse lepo in prav kaj pišeš, ampak..Arwenko je tista, ki je problem zaznala kasneje, ok. On se ga je najprej zavedal, ok. Jaz pa pravim tisti, ki prvi problem začuti, tisti naj spregovori in to TAKOJ. Edino kar imam občutek je ta, da je njen Arwenkič bil lepo tiho(cincanje ccc)...brez iskrene želje po reševanju problema oz. ni znal na pravi način reagirat...po moje še zdaj ne zna, medtem ko ona čaka. Al pa tudi ne, ma kdo bi vedel....Arwenko morda?

Koliko ljudi, misliš, pa je sposobno artikulirat svoje občutke, jih sploh prepoznat kaj šele, da bi se zavedali njihovih vrzokov???