Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lenck žal, na kratko, bi jaz to povzela takole: nategujeta. agonijo. verjamem, res verjamem, da se za zveze pokrpati, ampak za to se je treba res odločiti. in ne le "videti, kako bo"... In kaj naj bi pomenilo odločiti se pokrpati zvezo v trenutku, ko v njej več ne vidiš nobenega smisla? Od kod in iz česa bi naj človek v trenutku neke emotivne odtujenosti od partnerja in v stanju totalnega brezupa črpal energijo, voljo in željo da povrne nekaj kar je stvar preteklosti ali spremeni nekaj kar bi šele lahko bilo stvar prihodnosti? Tisto nekaj v odnosu zaradi česar bi se jutra zdela zopet ali končno toliko bolj svetla kot ponavadi, tisto nekaj v odnosu zaradi česar niso potrebne totalne karefeke, da bi se lahko drug ob drugem od srca nasmejala, tisto nekaj v odnosu zaradi česar ne bi čutil potrebe skriti solze pred partnerjem, ko si srečen, isto tak` ko si žalosten, tisto nekaj v odnosu za kar bi se zdelo, da je zopet povrnilo sijaj v očeh drugega? Ne verjamem, da obstaja junak na tem svetu, ki se je odločil nekoga "ljubiti". In če je odnos dveh bolj ali manj razgibana amplituda po kateri partnerja konstantno "drsita", zakaj in na podlagi česa bi lahko njeno najnižjo točko označili kot nategovanje agonije? Že jutri se lahko zasuče navzgor, ni pa nujno in točno v tem kontekstu je treba razumeti tisto "bomo videli kako bo". Zdaj, kaj bi naj pomenilo tisto odločiti se, verjetno narediti spremembo? Okej, da vidimo kaj lahko naredimo s tem, tako kot je bilo zgoraj rečeno, je treba spremeniti frizurice, ker je drugemu tako všeč, bo treba naenkrat zasukati rokavčke in začeti mlatiti desetine tisoč evrov na mesec zato ker si drugi želi sanjskih počitnic v Dubaju, bo treba naenkrat zlesti iz svoje kože, bit nekdo drugi zato, da se bo nekdo drug počutil zadovoljenega in potešenega... V Arwenkim primeru se mi dozdeva, da ta potreba po neki spremembi, iniciirana s strani tvojega partnerja, izvira ravno iz želje po njegovem povratku v stik z dejanskim samim seboj. Še enkrat sem prebral tvoj izvirni post v katerem priznavaš, da so se vsakodnevni banalni prepirčki izkazali samo kot vrh ledene gore. Vajino odtujevanje se je izmuznilo iz rok obema, resnosti tega si se ti zavedla šele takrat, ko ti je on odprl oči in te soočil z vajino realnostjo, te postavil pred "svršen čin". Očitno je tvoj partner zmogel več hrabrosti in razumskosti prepoznati obstoj problema kot ti in se mu tukaj nepravično pripisuje pomanjkanje poguma, toliko bolj zaradi tega, ker se od njega dalje pričakuje popolno in enostransko prevezemanje odgovornosti za nekaj kar tvorita in ti in on, medtem, ko bi se tvoj totalni neangažma naj toleriral kot maksimalni prispevek k reševanju vajinega odnosa. Torej ni to, da se mi samo dozdeva, da tukaj gre za dvojna merila... Siguren sem, če bi oba dovolila drug drugemu biti to kar sta, brez pretiranih pričakovanj drug naspram drugemu in s precejšnjo mero sprejemanja drug drugega takšnega kot v resnici sta, kot popolna bitja, popolna ne samo zaradi svojih plusov, bilo bi hinavsko in skrajno egoistično, popolna ravno zaradi in navkljub minusom, ki jih imata, in ki se jih v končni fazi tudi zavedata. Dovoliti si dihati drug ob drugem, ne dušiti drug drugega. Mislim, da vse ostalo tisto, kar jutra naredi lepša, kar vrne nasmeh na lica, kar dovoli iskrene solze v odnosu, pride samo po sebi. In tudi v tem kontekstu treba razumeti tisto "bomo videli kako bo".
< Sporočilo je popravil ...Che -- 17.6.2009 12:38:28 >
|