roberta
|
nikar otroka ne tepi. če čutiš, da postajaš besna ali tako jezna, da bi lahko začela krčati ali udariti, potem se umakni iz te situacije. ali v drugo sobo, ven iz stanovanja/hiše, nekam pač , da se pomiriš. kot si sama rekla, spomini na tepež niso nikoli dobri, še manj prijetni. zato, se jim izogibaj, da ne bodo tudi spomini tvojih otrok. fino je v takim momentih (to jaz naredim), da kar ignoriraš tečnarjenje ali trmasti jok in z mirnim glasom govorim naprej: "ko se boš pomiril, se bova pa naprej pogovarjal", ali še: "ne razumem te, kaj želiš povedati, ker se jokaš in govoriš ob enem. ko se boš pomiril, pridi in se bova pogovorila". to ponoviš vsakokrat, ko ti otrok nekaj želi povedati na neprimeren način (s kričanjem, jokom, itd.) in vztrajaš. in se bo pomiril. gotovo. in ti takrat povedal, kaj je želel, ti pa se mu takrta le posveti maksimalno, da bo videl, da za primerno vedenje dobi tvojo pozornost. upam, da ti uspe vzgoja "brez tepeža". roberta
|