Pikicapokica6
|
Dober večer. Moram vam opisati, kako sem rodila mojo sončico. Začelo se je naenkrat, brez opozorila. Prvega maja sem vam še morila, kako to, da ne bo nobene prvomajčke, sama sem bila še na eni veselici in si mislila, da sigurno še nič ne bo, ker sem bla še čist ok, oz. nič drugače kot prej. Potem grem spat, okrog dveh zjutraj pa me močna bolečina dobesedno vrže iz spanja. Mislila sem, da moram pač lulat, tako kot se mi je že stokrat prej zgodilo, ampak po obisku wc-ja so popadki postali tisti tapravi. Vse je pritiskalo navzdol, imela sem občutek, da mi bo vse padlo ven. Hitro zbudim moža in v petih minutah sva bila v avtu. Vožnja je popadke še pojačala, zdelo se mi je, da tudi do porodnišnice ne bova uspela pridit. Pridem v P., odprta 7 cm, brez kakšnih posebnih priprav in dodatnih diskusij moram takoj v porodno, kjer mi predrejo mehur (voda je bila že zelena )in priklopijo še na umetne popadke. Trajalo je vsega skupaj 30 minut. Kratko, vendar peklensko boleče. Če po resnici povem, ne vem, če bi lahko zdržala še kakšno minuto dlje. Malčica je bila zame velik zalogaj. Me je precej raztrgala. Poleg tega sem po porodu imela še druge težave - predvsem sem zelo krvavela in nekaj časa je bila kar panika okrog mene. Moram povedat, da so me zelo prestrašili, poleg tega sem se zelo slabo počutila, ker so mi hčerkico vzeli, saj je bilo treba najprej poskrbeti zame. Mi je bilo kar hudo, ker je skoraj 5 ur nisem mogla pristavit k prsim. Hvala bogu je z mano bil moj možek, ki me je miril in mi res stal ob strani. Skrbelo me je tudi zato, ker je ob prihodu na svet imela okrog vratu ovito popkovino in je čisto malo zajokala, pa tudi precej modrikava je bila. Ko sem vprašala babico, kaj je z mojim srčkom, je rekla, da bo prišla zdravnica in povedala. Lahko si predstavljate, da nama je zledenela kri v žilah, saj je bilo slišati kot da je nekaj zelo narobe. Na srečo se je vse dobro končalo, nekako so me spravili k sebi, hčerkici pa so iz pljučk odstranili plodovnico, tako da je lahko potem normalno dihala. Dolgo časa sem bila še na infuziji, potem so me končno odpeljali na oddelek, kjer me je že čakala moja pupica in končno sva se lahko začele cartati. Od vsega začetka rada papa, imam nekoliko načete bradavice, ampak zaenkrat še ni krize. Če pomislim na prvi porod, pa ga primerjam s tem......prvi je bil bistveno lažji, čeprav je trajal 2 uri. Ker je potekalo bolj enakomerno, ni bilo tako boleče. To, kar je bilo sedaj, pa me je malo šokiralo in trenutno sem prepričana, da smo kar zaključili. Tisto pravo srečo sem začutila šele ob prihodu domov in se malo zjokala od vseh nabranih čustev. Pa da ne pozabim, čestitke vsem novim mamicam. Upam, da se lepo cartate ob svojih malčkih in uživate ob sreči, ki vam je dana.
|