Kerensa*
|
Jaz sem že dolgo let nazaj opazila, da nekateri (pravzaprav večina) mislijo, da so imele tiste ženske, ki mlade postanejo matere, zafurano življenje. No, kakor kdo vzame - jaz svojega življenja (mladosti, o kateri je govora) ne smatram kot tako. Slišati je/bo čudno, ampak jaz sem dejansko zadovoljna, da je bilo tako, kot je bilo. Takrat mi seveda ni bilo všeč, ampak ko zdaj gledam za nazaj, pa celotno sliko vidim drugače. Jaz sem pri 12-ih letih spoznala, kaj pomeni biti lačen. Moji mami je bilo bolj pomembno, da je partnerju kupila alkohol, kakor meni šolske knjige. Še danes sem hvaležna sošolkini mami, ki je delala v knjigarni in mi je knjige zadnje šolsko leto zrihtala zastonj - nimam blage veze, kje bi jih drugače dobila. Grda izkušnja, ampak po drugi strani pozitivna - spoznaš revščino in istočasno dobroto ljudi. Pri 13-ih sem spoznala, kako je živeti doma brez elektrike, ogrevanja in pralnega stroja - nečesa, kar je v življenju tako logično, kakor zrak. V banji sem si cunje sama prala pod mrzlo vodo (pozimi) in jih sušila ponoči pred mini plinsko pečjo (in bila celo noč z enim očesom budna, da ne bi zakurila celega bloka). Domače naloge sem delala ob sveči ali bateriji, ko sem ležala v postelji in se grela pod ene tremi odejami. Pri 15-ih sem šla direkt delat - istočasno služba in srednja šola. Jasno, da ni zneslo dalj, kakor 2 leti. Nobenih izgovorov ne iščem, ampak 16-letnica težko forsira takšno življenje, pa še domov nisem smela ničesar prinesti (sploh pa ne hrane), ker je vse v trenutku izginilo. Zato sem se pri 17-ih tudi odselila. In vse to smatram kot pozitivno izkušnjo. Nimam uradne šole, imam pa šolo življenja, ki zame definitivno pomeni veliko več, kot neko spričevalo. Nobeno spričevalo mi ne bi moglo dati izkušenj, ki jih imam. In vse to ni imelo popolnoma nobenega vpliva na to, da sem se mlada poročila in si ustvarila družino. To ni bil nikakršen beg od doma, saj sem šla od doma že prej - in mi sploh ni bilo hudega. Pač sem se zaljubila, poročila in se odločila za otroka - nekaj popolnoma naravnega, za moje pojme. OK, sem se pač zatrapala v napačnega , ampak od 18-letnice se česa drugega niti ne da pričakovati (brez zamere, no ). Vsi tisti psihologi, ki bi na meni poskusili uveljaviti kakšno teorijo alkohola z očimove strani, zanemarjanja z materine, odklop od šole itd., bi izviseli na celi črti. Kajti vse to sem naredila popolnoma zavestno. Nisem imela nobenega razloga, da bi pred kom ali čim bežala in koga ali kaj iskala. Vse se je zgodilo samo od sebe - in toku življenja se prepuščam še danes. Morda z malce več izkušnjami v glavi, a še vedno sem spontana. Po teoriji psihologov bi morala biti potem jaz tudi alkoholik, najmanj ozdravljena narkomanka in vsaj priložnostna prostitutka ("študentsko delo" ) - pa spet nisem nič od tega. Sem "samo" kadilka, katere ni nihče prisilil, da je začela kadit (niti družba ne - smo kar 50/50, kar se čikov tiče), vsake toliko ruknem kakšno vodko (ker piva pač ne maram) in v življenju še nisem poskusila nobene droge, da bi pa kakšnega dedca kresnila za denar, pa tudi ne vem, kakšen bi moral biti in koliko bi mi moral ponuditi. Tisti "1 million $ for a night" varianta je prepoceni zame. Skratka- bejbe (a la Angel Rebelde) - če kakšna naleti na kakšen neprimeren komentar okrog starševstva v vaših letih - imejte jajca (oz. jajčnike ) in človeku jasno in glasno, pa seveda direktno v fris povejte, da naj si poljubi lastno zadnjo plat in naj se briga zase. Velja?
|