Lenck
|
IZVIRNO SPOROČILO: klaja
Betty ja odločitev bi bila res težka, če bi bil slab rezultat. Če gledam po svoji hčerkici, verjetno splava ne bi mogla naredit. Saj so to tudi otroci in še kako prisrčni, tudi oni se plazijo, shodijo, spregovorijo, so nagajivi in živahtni in nam delajo sive lase. Le njihov razvoj je počasnejši in se nekoč ustavi ali pa tudi ne, ne moremo vedet kaj nas čaka s takim otrokom. Ni pa lepšega ko vidiš kako napreduje in se razvija, čeprav z veliko starševske pomoči. Pa da pomislim, da bi se morala takemu otroku odrečt, zakaj, ker ni popoln? Mogoče nas je samo strah diagnoze, ko ti zdravnik reče, vaš otrok ima Downov Sindrom ali kako drugo motnjo in ne bo nikoli normalen, večino nas je strah teh besed, sprejema okolice, domačih, vendar se na koncu zmeraj izkaže da imamo strah brez potrebe. Tako je, ko te to doleti, se pač sprijazniš s tem, kaj ti pa druga preostane, saj je tvoj otrok! Življenje s takim otrokom je lahko tudi lepo, verjemite!
Sem mogla napisat, upam da niste hude!
Ja, mislim, da gre precej za to (ne pri vseh, in nikakor nikogar ne obsojam, ne me narobe razumet!), za predstavo, da mora biti vse popolno. Mi, naše življenje, naši otroci... in če si soočen z nepopolnostjo, ne veš, kaj bi. Eni bi to sprejeli, eni raje ne, eni bi tuhtali in tuhtali...
Pa še nekaj je. V roku nekaj generacij smo pri medicini neverjetno napredovali. Moja babica je zadnjič videla slikica z ultrazvoka in ni mogla verjeti, kaj vse se danes že zmore. Kake preiskave vse delajo... ampak a ni hecno, da namesto, da bi bile nosečnoce zato čedalje bolj mirne, ker imamo toliko zagotovil, da gre vse ok, toliko nas pedenajo, pa toliko nam lahko pomagajo, če kaj ne gre najbolje... ne, namesto tega smo čedalje bolj zaskrbljeni, živčni, včasih že kar histerični. A veste, kolikšen je delež možnosti, da gre kaj narobe, proti temu, da ne gre nič? Zelo majhen. Ampak zaradi naše čudne narave vidimo bolj te možnosti. Zdi se nam, da je vse čisto črno, in da bo skoraj čudež, če bo vse ok. Pa ni tako, veliko več možnosti je, da bo vse tako, kot mora biti. To bi si morale večkrat ponoviti in verjeti v to. Tudi naše pikice si zaslužijo naše zaupanje. Da so nastale, so morale masikaj "prestati" - srečna naključje, borbe semenčič in jajčeca, da se združita (kar ni tako enostavno, kot se sliši), neverjetno potovanje in ugnezditev, ko bi lahko "sfalile" ugodno mesto, in potem kritične prve tedne... me pa jim še vedno ne zaupamo??? Eh, smo ene mone, "moderne" nosečke 
_____________________________
Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ja ne vem no kako bo s praznovanjem, verjetno bodo drugi dvojno praznovali, jaz se bom pa v porodnišnici izležavala 
Še kakšen teden, pa bo
, še malo, pa bo september tu (prvič v življenju se ga veselim 
)
Zaradi mojih let vsi pričakujejo, da bi se to moglo zgoditi. Jaz pa si globoko v duši mislim, da se otroci s genetsko napako ne razvijajo tako hitro, dobro in brez napake v prvih 12 tednih....Pa še mislim, da se ne kobacajo toliko....Res je, da se otročički zaenkrat samo refleksno odzivajo na zunanje dražljaje....hmmm..samo, brez zamere, sem kar prepričana, da so otročički s napakcami tudi v tem prikrajšani.... 
. Povrh vsega pa mi je tehtnica pokazala kar dva kg več. Do konca nosečnosti bom prava
. 
En recept, ki recimo pri meni deloma pomaga (včasih zelo, včasih ne), je prava kava - te sicer ne pijem, če pa jo, ko me boli glava, par požirkov, včasih deluje. Ampak če je tako hudo, da jo izbruham, potem ni ravno efektivna... Ležanje ne samo da ne pomaga, je še slabše, ne svetloba ne tema nista ok... Česen mi zbije pritisk... Tako da išem kako idejo. 
Vidiš, smo tako držale pesti zate, da je moralo iti zlahka, hehe. Kdaj častiš? 
