nicimoja
|
kako bom lahko s tem živela naprej? Ma sej pride dan, ko pozabim, mi je vseeno, ampak ne gre vedno tako. Vem, da me bo skoz žrlo in ne vem kdo bi mi lahko pomagal, da bi začela drugače razmišljati. Vendar zakaj spet samo jaz? Imava vse, popolno. Odkar je prišel na svet najin sonček (3l) moj mož ne prebavlja staršev, jih ignorira, ko pridejo na obisk (zelo redko),... Mene boli, ker nam niso naredili nič hudega, se ne vsiljujejo. Pravi, da se ni poročil z mojimi, ampak z mano. Malega lahko pazi, če to kdaj rabiva, samo njegova mama, drugače itak ne greva nikamor, pomaga nam lahko samo njegova mama (pomoči nočem, ker sem vzgojena v samostojno osebo in hočem vse sama, saj tudi zmorem),... Včeraj sva se pogovarjala ravno zaradi tega varstva in spet nič dosegla. Je pa potem prišlo čisto na drugo temo. Dokončujemo z gradnjo in njegovi so v tem času dali nekaj cca 3000 EUR in ok, bilo je mišljeno da je to za vse, oz. za nas tri. Pač sem mislila, saj gre itak v vse bajto, ni važno moje, tvoje. Zdaj pa so moji nekaj prodali in bodo dali tudi nekaj zraven. Izjava, da on tega noče, da bom itak sama odločila, kaj bom s tem denarjem,... Men itak solze in žalost, ker sem skoz mislila, da je itak to vse naše. Vglavnem (joj kako sem zmedena, da sploh ne vem kje je glava in rep) želim povedati, da vse bolj razmišljam, kako je podoben svojim staršem, ki nikogar iz svoje žlahte skoraj ne marajo, rajši so sami, ker so ljudje itak hinavski, če dajo oni komu kaj, se oddahnejo, samo da niso oni dolžni, če dobijo od koga kaj so itak skoz "dolžni", in stavki kot so: "ne, ne, jst ne bom nobenem dolžn, da bo men mogu kdo sponašat",... ipd. Pa verjamite, da ljudje v njihovi bližini ne mislijo tako. Zgodba je dolga, zapleta se na vseh koncih, ko se omenjajo starši, enostavno ne morem več popuščati samo jst, vse me duši, normalen pogovor je nemogoč, ker ne spregovori,... Ko se omenjajo njegovi je vse ok, ko se moji je katastrofa. Pa saj nočem, da bi kao "živeli" s starši, no way, ampak zakaj takšna napetost, zakaj takšna ogroženost, če ne bo nihče nikomur nič naredil,... Težko je vse spisat, vglavnem me grozno žre in se vse bolj počutim takšno stisnjeno, predobro, da se takole igračkajo z mano,... Hvala, ker ste me poslušale in upam, da vsaj kaj razumele
|