Lenck
|
normalno je, da enim poroka nič ne pomeni, normalno pa je tudi, da enim pomeni potrditev zveze. (da ne bo kdo mislil, da je to neumnost - doživela sem že, da je bil argument, zakaj se ne poročiti, ta, da si potem vezan s to osebo, prej si pa, ne glede na trajanje in vse ostale okoliščine, še bolj fraj... hja, eni imajo tudi tako logiko.) ne, ne mislim, da je tvoj dragi tak, samo primer je bil, razumem pa te, da ti ni ok. in njemu verjetno tudi ne. sta pač različna. a morda bi težavo (ki je med vama, ne išči krivca na eni ali drugi strani, kriv ni noben, probem ni v nobenem od vaju, med vama je) res najlažje razrešila, če bi se direktno pogovorila z njim, ne le, da mu namiguješ. povej mu, kakšne občutke imaš ob tem ti, zakaj ti to toliko pomeni in zakaj si to želiš. do točke, ko si napisala, da pa ne popusti, da bi otroku dodala še svoj priimek, em si pač mislila: škoda, dva, ki tako različno gledata na zadevo. ampak tole mi pa n jasno... zakaj, če se že noče poročiti s teboj, otrok ne bi smel imeti še tvojega priimka? je pojasnil, zakaj? mi lahko tu le ugibamo, ampak razjasnilo se ti bo lahko šele, ko se pogovorita, ti svoje zakaje in on svoje. morda ga boš lažje razumela, morda on tebe. morda pa bosta našla kompromis, na primer (če je ena varianta razkošna cerkvena poroka, druga pa nič) manjšo civilno, ali pa, če še nista, registracija zunajzakonske skupnosti... sili ga pa raje ne. če imaš občutek, da mu ni toliko do tebe, poroka tega ne bo spremenila, prstan tudi ne. in nič bolje ne bo, če se bosta poročila le zato, da boš ti gospa, on pa namrgoden. v bistvu imam bolj občutek, da tebe ne moti toliko to, da nista poročena, ampak to, da ne veš, ali te on toliko želi... je povezano, ampak najprej sama pri sebi razščisti, če bi samo poroka to spremenila, in poskušajta rešiti ta del odnosa - zakaj imaš ti občutek, da ni vse ok...
|