ronja
|
Jaz bi ga,skupaj s hčerko,vendar pa smo na tej liniji že odpovedali,ker ni bilo efekta.
Če čutiš, da rabita neko tretjo osebo, da vama pomaga znova zgradit odnos, potem ne vrzi kar tako puške v koruzo! Saj to ni edini psiholog na svetu. So dobri in slabi psihologi, mogoče pa ti lahko pomaga tudi kaka prijateljica, ki malo bolj nepristransko vidi situacijo (če vaju vidi skupaj, seveda, sicer ima spet samo tvojo stran zgodbe).
Zadnjič sem brala knjigo Komepetnten otrok od Jesperja Juula in not so prav taki primeri kot je tvoja hči. Ko bi jo skopiral iz knjige! preberi, mogoče ti pokaže še kak drug pristop, bližje zinkazinemu, se mi zdi. Pravi,d a se otroci ne upirajo kar tako, ker po naravi radi sodelujejo in po mojih zelo zelo omejenih izkušnjah (leto in pol) je to zaenkrat res.
Tudi Ronja se je upirala, ko sem prišla iz porodnišnice, bila je užaljena, ker me 4 dni ni bilo in me je videla samo 3 ure na dan, kar je seveda šok, če je navajena, da sem v gl. doma, vsaj zvečer vedno... Čeprav sicer ni nekaj bolestno navezana name, ni jokala, ko je šla iz p., pa tudi pri babicah in prijatejlicah je rada. Ampak to ji je pa zamajalo tla pod nogami, ker je bilo vse drugače in seveda se je uprla. In tudi ni vedela, kaj hoče, ampak je bila jezna - kot tvoj sin.
Že preden sem rodila, sem se zelo bala, da bi bila ronja ljubosumna, ker se spomnim, kako je bilo meni hudo, ko sem bila ljubosumna na brata in ker sem se bala, da bi bilo kot pri fantu, kjer sta se z bratom ves čas tepla. Tega si res ne želim... Zato sem zbirala ideje, kaj vse lahko naredim, pa vseeno je bila na začetku jezna in me je odrivala - ker je še mala, je bilo to fizično in je trmarila in jokala in nič ji ni bilo prav, kot tvoja hči, ki te "odriva" tako, da ti odtava po svoje, če gresta skup nakupovat,... No, moj pristop je bil ta, da sem se še več ukvarjala z njo - da bi ji dala vedet, da jo imam rada, ne glede na to, kako nemogoča je in da se ji ni treba borit za obstoj in ljubezen, ker bo to dobila ne glede na vse skup (kar je res). In potem je ta njena huda faza trajala par dni, pa je šlo ves čas na bolje in čez kak teden je bilo že čisto ok, zdaj je pa super.
Najbolj mi je pomagal stavek: "Otroku je treba dati to, kar potrebuje, ne pa to, kar si želi." In ko sem si začela toliko zaupat, da vem, kaj kdaj rabi, je bilo vse naenkrat lahko. Čeprav je zatrmarila, sem jo obela in jo stisnila k sebi, čeprav ni kazala nekega interesa, da to hoče (hotela je recimo kaj, česar ne sme ali pa sploh ni vedela, kaj hoče in je samo težila), ampak jaz sem čutila, da rabi pozornost in ljubezen oz. to, da ji to dvoje pokažem. In potem je bilo boljše, sčasoma je tudi sama ugotovila, da to rabi, očitno, ker zdaj se sama rada pride pocartat, če je zoprna in se pomiri in je vse ok. Ne vem, meni se zdi, da ta princpi dela. Recimo zdaj ji zobki rastejo in jo boli in seveda je kdaj tečna, saj sem še jaz, če mi 8ka raste... In potem se recimo nenadoma zjoče, kar tako, brez razloga se začne dret na ves glas. Pa ji rečem, če pride se pocartat in priraca in se stisneva in pozabi na zobke, vsekakor ji je pa lažje (meni pa tudi ).
Vem, da se to sliši nekaterim kot popuščanje, meni pa ne - saj ji ne dam nujno tega, kar hoče, ampak to, kar mislim, da rabi. Mojo pozornost pa dobi, ne glede na svoje izpade. Če pa se izpadi non stop vrstijo, to pomeni, da je nekaj narobe: ali ne dobi dovolj pozornosti ali pa se je nekaj drastično spremenilo in se zato počuti nesigurna. In takrat ji pač hočem povrnit njen občutek varnosti. Ker otroci postanejo nemogoči, če ga nimajo in mislijo, da se morajo za svoje mesto non stop borit.
Vem, da ti ne moreš objemat svoje skoraj najstniške hčerke, ker te bo odrinila tako, da boš skozi vrata letela , ampak lahko pa vseeno kaj počneta skupaj. in ne obupaj, če najprej ne kaže nobenega interesa zato! (Tudi Ronja ga najprej ni, čez par dni je bilo pa vse kot prej .) Ukvarjaj se z njo, neodvisno od njenih izpadov, da bo videla, da tvoja pozornost in ljubezen nista povezani z vajinim kreganjem. In glede na to, da praviš, da ji ne moreš povedat, da jo imaš rada, se potrudi, da ji to vseeno poveš in pokažeš. Isto velja za sina - verjetno je ugotovil, da se na ta način dobi pozornost, mogoče heče kdaj tudi preusmerit vso neg. energijo iz sestre. Pa delajte kaj vsi skupaj, kot družina, čeprav se bojo najprej vsi zgražali in se jim ne bo dalo, itd... Otroci morajo dobit občutek, da so varni in da prispevajo svoj del k družini in da jih imamo radi ne glede na vse.
Zadnjič sem brala o mamicah šimpanzkah, ki imajo zelo nežno vzgojo (brez kaznovanja, recimo), pa jim kar ratuje . Vem, da se bojo spet obregali ob to, da nas primerjam z opicami, vendar se mi zdi, da bi se lahko marsikaj naučili od njih! najbolj mi je ostalo to, da so mame šimpanzke vedno na voljo svojim otrokom, kadar jih ti rabijo, vendar se jim nikoli ne vsiljujejo, če jih ne rabijo in se sami s čim zamotijo,... To me malo spominja nate, ko si rekla, da pa noče it s tabo nakupovat ali kaj počet. Mogoče te takrat "ne rabi" in noče sodelovat, hoče met mir. Vendar pa te v resnici še vedno rabi, zato bodi pozorna na kake male namige, da te potrebuje in hkrati vseeno počnita kaj skupaj tudi, če najprej noče. če se bosta imeli lepo, se bo sčasoma to spremenilo.
Divji karakter je po moje prednost - to pomeni, da ne kloneš kar tako, to je super preživetvena strategija! samo usmerit ga je treba prav, v sodelovanje, kolikor se pač da. Ronja je divja po naravi, pa vendar vsi, ki jo vidjo ali so nekaj časa z njo, pravijo, da je zlata punčka! Zato ker se pač počuti varno in sprejeto in se ji ni treba borit za svoje mesto. Bi bila pa 100% čisto nemogoča, če to ne bi bilo tako.
Nekak jo razumem, ker sem sama ista. Sem zelo nežno bitje do tistih, ki jih imam rada, znam bit pa totalna tigrica, če se mi zdi nekaj hudo narobe ali če gre za moje otroke (če bi jim kdo kaj hotel, recimo). Ko sem bila mlajša, sem imela precej svobodno vzgojo po eni strani, pa precej zahtevno po drugi, ampak vem, da če bi mi postavljali meje (oz. ko jih je mami hotela), bi jih (sem jih) nalašč kršila. Recimo nikoli nisem imela ure, do kdaj moram bit doma - pa sem bila vedno zgodaj in vedno sem povedala, če bom pozno, kje sem in s kom - ne da bi to kdo zahteval od mene, ampak se mi je zdelo fer. Ker mi ni bilo treba, nisem imela razloga, da se upiram. Kar ej mami probavala na silo, ji ni niti ena stvar uspela, ne glede na njeno doslednost in kazni. pač me ni tako lahko zlomit, hvala bogu . Se pa da s takimi karakterji super sodelovat, samo če se ne greš moč na moč.
Pa saj smo mi isti: če ima lubi slab dan v službi, pa pride ves zmahan domov, ravno tako rabi objem. Lahko ga najprej natulim, kaj spet ni ne vem česa pospravil, ampak nobenemu od naju to ne bo koristilo. Isto jaz, če mam žurko, ali pa mi je cel dan slabo, rabim kak poljubček od njega. Seveda se zgodi, da imava oba slab dan in da zatežim s čim, kar mi gre na živce, vendar pa gre vsekakor lažje, če ne. Zakaj bi bilo otroci tako zelo drugačni? So jezni, če ne dobijo tega, kar rabijo - recimo pozornosti ali varnosti.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
A drugi 4-letniki noben nima teh težav,kot je uboganje,čakanje da pride na vrsto,s trmo??? 
. S tem se absolutno ne strinjam! 
