Pikapolonica_
|
IZVIRNO SPOROČILO: kjava Včasih sem bila izredno občutljiva, sedaj pa skušam biti bolj flegma. Boli me, ko ve, da se mam za učit, pa se ne potrudi, da bi imel otroka kako urco, pol me pa še nadira, ko mam knjige in zapiske po celi mizi, češ, da nima kam krožnika postavit. Pa včasih me je bolelo, ko nikoli ne pove, da kam gre, pa sem ga čakala s kosilom, pa ga ni bilo. Sedaj se ne sekiram več toliko. Ampak to, da mi postaja vseeno, najbrž ni preveč dober znak wou. A resno? Ne, to da ti postaja vseeno res ni dober znak. Jaz sem dala eno res dobro izkušnjo skozi. Takoj po porodu. Ko sem hotela mojemu možu najbolj ustrečt, pri tem pa vodit gospodinjstvo, spisat diplomo in se čimbolj in čimveč posvetit otroku. Jaz sem se sesedla. Dobesedno. Zapustila sem sama sebe, svoj izgled, bila sem nonstop živčna, nikakor pa nisem bila taka mama, ko sem želela, da bi bila. In ko sem zopet začela delat na sebi, od športa do izgleda, ko je mož posledično začel sesat pa prah brisat in otroka popazil, sploh v večernih urah, ko sem pisala diplomo in se zakopala v knjige, sem zopet začela cvetet. Zato vem, da jaz v taki vezi ne bi mogla funkcionirat in vprašanje, če se mož takrat ne bi odločil na polno pomagat, da bi bila danes še sploh skupaj. Verjetno ne. Zgolj v razmislek. Kaj me razjezi? Moja mama s svojimi fenomenalnimi pripombami. Tašča me sploh ne, ker nimam nekih blaznih čustev do nje in jo dam na off, kadar pametuje, ampak mati moja, džizus krajst, kako pa to pametuje in komplicira. Če Jakoba postrižem, ima ona solze v očeh, ker nima več llleeeepiihhh kravvžžžloovvv... Mi grejo kar kocine pokonci . Da ne bi o tem, da je ona edino merilo sveta in kar odstopa od njenih meril, je najmanj za javno linčanje. In ji še v tridesetih letih nisem uspela dopovedat, da nismo vsi po enem in istem kopitu narejeni. Aa, kje pa.
_____________________________
Menda bomo zibali...drugič ;)
|