witto
|
Tako, pa da vam napišem kako je bilo . no, kot veste sem 4.2.zjutraj dobila popadke, kar močne in sem jih lovila cel dan, na 5 minut. Zvečer, okoli 18h so postajali še močnejši, ampak še kar neredni. Kosva se z mojim okoli 22h ure opravila spat, se je stanje za en kratek čas umirilo , ampak res le za kratek čas, nakar pa so se popadki začeli vrstit en za drugim, v razmaku 5-7 minut. Bili so močni, to vse sem prenašala do 01.30. ker sem mislilla , da bom lahko zdržala do jutranjega ctg-ja, pri moji ginekologinji(kao).Malo pred 02.h zjutraj sem bila že čisto potna in skoraj prosojna od popadkov, kosem rekla mojemu:" dragi jast nemorem več, čas je, da greva po našega palčka" In sva šla. Prideva v bolnico, kjer me je sprejela babica, imela sem sem srečo, saj ta babica velja za eno izmed najbolj prijaznih, , naredila mi je ctg in poklicala dežurno ginekologinjo. Ko me je ta pregledala, je samo rekla, da sem odprta še vedno 2.5cm, in nič več. Takoj sem pomislila, pišuka, to se bo pa še vleklo. Pa sem se motila. Ker ko mi je naredila klistir, kar tudi baje mehča maternični vrat, in ko sem se šla stuširat, sem se takoj odprla na 5cm. Ob 04h, sem že ležala na porodni postelji, ko me je ob 6h spet pogledala, sem bila na 6.5cm, baje da sem se odpirala z neverjetno hitrostjo, mi je predrla še mehur. Medtem časom je se je vrnil moj , in mi pomagal predihavat popadke, ki so bili iz minute v minuto vedno bolj , nekje ob 9h, ko me je babica spet pogledala, je rekla: glavico vidim, ,le še 2cm se mora spustit, in lahko začnete potiskat" pa jast že čisto nora od bolečine, slabo mi je že bilo, ker so mi dali protibočečinsko injekcijo buscopana, za epiduralno ni bilo več časa, še kar predihavam, kolikokrat sem se vmes zgubila, več nevem, ko je babica čez dobro uro in pol okrog 10.30. ugotovila, da se glavica še ni spustila, mi je dala še dozo umetnih popadkov. Hudoooo!!!!!!! Ti so si sledili na minuto tako pogosto, da jih nisem več uspela pravilno predihavat, in sem se kar zgubila. ob 11.30. je prišel k meni ginekolog, in me pogledal, zakaj se meli noče in noče spustit v kanal. Ugotovil je, da je glavica malo zamaknjena, in da tako lahko rojevam še cel dan. Jast pa res nisem mogla več, sej sem to bolečino prenašala že 24 ur, in sem bila že skurjena . Moj me je držal za roko, me bodril, in me tolažil:samo še malo, in bo tu, zdrži miška moja" Jast sem se pa hotela kar zjokat, ker nisem imela več energije . Ob 11.45, je padla odločitev, da mi bodo pomagali, in ga bodo vakuumsko spravili ven, in to v najhitrejšem času. V parih minutah sem bila pripravljena. Čeprav me je bilo na smrt strah vakuuma, sem pa po eni strani komaj čakala, da mi pomagajo, ker je bilo res grozno. Ena babica mi je potiskala na trebuh, druga me je držala za roko, tretja je čakala pripravljena z rjuhco na našega velikana, ginekolog je začel z vakuumom, jast sem pa mogla potiskat. Umetne popadke so mi še povečali, in se je začelo. Jast sem mislila, da bom dušo iztisnila, enkrat, davkrat in ko sem tretjič potisnila, je bil Matija že odzunaj .Z neverjetno hitrostjo. Še sedaj jočem, samo ko pomislim, kako se mi je svet v tistem trenutku ustavil, ko sem pogledala mojega , polne oči solz je imel, ko videl našo največjo srečo. Matijo. Čustva v takih trenutkih so tako močna, in tako čudovita, da nevem ali bo kdaj komu uspelo opisat za besedami, kako to izgleda. Jast tega opisat nemorem. Je edinstveno. Sedaj sva doma, in se lepo dojimo, in polne mlekarne, bala sem se, da ne bom imela nič ali pa malo. In ko ga pogledam, malega škrata, imam tak občutek, da bi lahko nebo taknila, tako sem srečna!!!! v albumu so slikice
|
Natisni
kak sprehodi si privošči,da bo čakanje krajše 
in predrage mamice! 
še kar živahno, a se je vam vsem umiril pred rojstvom? Al se nekateri pač ne umirijo in pribrcajo ven 
