Lenck
|
Pozdravljene, čestitke vsem in le pogumno naprej Meni tudi slabo, ja. Pa trebuh boli, ja. Pa zelo zelo slabo spim, ja ampak bo že Pri slabosti si pomagam s tem, da kaj malega prigriznem. Recimo, ko začutim, da mi spet postaja bolj slabo, pojem en kreker (neslan, brez dodatkov, običen "piškot") - in pomaga! Zato jih imam stalno na omarici pri postelji. Jaz pač največ časa preležim, no, ker tako pridno počivam, so se mi celo krvavitve ustavile (po treh tednih) Kako je to znano - "komaj čakam pregled" Jaz tudi, še dober teden, pa gremo že tretjič pogledat, kako pikica raste. Ampak zdaj me manj skrbi, ko ni krvavitev. "Sončnica", jaz zaradi več let hudih težav v bistvu sploh nisem verjela več, da bo kdaj možno, da bom imela bebo. In testa sploh nisem hotela iti delat, ker itak nisem verjela, da je kaj (ko pa sem 25 dni na mesec hudo krvavela...), me je partner drezal, da naj že probam, ker slučajno nekaj dni zapored ni bilo krvavitve. Seveda sem bila vesela, ko je izpisalo "enciente"... in seveda sem se kar razjokala, ko sem videla srček bit... in seveda se tudi jaz zdaj sprašujem, kje je tista evforija. Ja, veselim se, načeloma... evforije pa ni... pa to ni nič narobe. Toliko se dogaja z nami, da so tudi čustva čisto pomešana, in kdorkoli bi ti zameril, ker ti slabost ne ugaja, bi bil "orng" čuden Meni tudi ni. In ponoči popizdevam, ker ne spim. In včasih sem tečna že sama sebi, ker bi šla rada vsaj malo na sprehod, pa potem vidim, da mi ni dobro. Ampak, ko to mine, in ko pogledam svoj trebušček, ki je že precej viden (baje napihnjenost zaradi prebave ), se veselim tistega malega čudeža, ki raste. p.s. Sem ena tistih zadnjih anonimnih na seznamu, 25 let.
|