Netta
|
Bila sem že 5 dni čez rok. Od predvidenega datuma poroda sem morala vsak dan iti v porodnišnico na CTG, kjer so mi vedno povedali enako: še popolnoma zaprta in brez popadkov. Bila sem na koncu z živci; strašno sem si že želela roditi, poleg tega mi je ginekologinja povedala, da otročku že primanjkuje plodovnice. In še ena skrb več; bo vse v redu, bo zdrav, kdaj bo že prišel na svet? »Bomo pa sprožili porod, če ne bo do petka 1. avgusta se kaj samo začelo!« Pa se ni. In tako sva tisti petek ob 8h zjutraj spakirala potovalko in odšla v porodnišnico. Dolgo sva čakala na pregled in sprejem. Pregled ni pokazal nič novega. Tako da sem ob 11h dobila svečko, ki naj bi zmehčala maternični vrat in sprožila popadke. Ginekologinja me je že pred tem posvarila, da lahko traja tudi ves dan, da se kaj začne in naj se pripravim na dolgo noč. Čez dobre pol ure po vstavitvi svečke pa sem že začutila, da se nekaj dogaja. Tega nisem jemala resno, saj naj bi trajalo dlje. Dobila sem kosilo in se sproščeno pogovarjalo s svojo cimro, ob 12.30 pa sem morala ponovno na CTG. In že v čakalnici me je začelo tako čudno črvičiti in to kar na 3 minute. Ko sem prišla na vrsto, pa že kar na 2 minuti…«Ja, to je to« mi je rekla sestra in mi predrla čep. To me je tako zabolelo, da sem skoraj zarjula…sedaj ko gledam nazaj se spomnim le te bolečine, ostale pa ne, čeprav je tudi porod bolel. Po tem so mi naročili naj se grem sprehajat, da se bom hitreje odprla. Pa da naj pridem nazaj, ko ne bo več za zdržati. Šla sem v park pred porodnišnico, kjer je prijetna klopca pod javorji in poklicala moža, ki je vmes odšel domov. Popadki so si še vedno sledili na 2 minuti in postajali vedno močnejši. Ko je prišel sva skupaj hodila od drevesa do drevesa, jaz dihala, on pa me je masiral zadaj po križu, kjer sem popadke najbolj občutila. Ljudje so prihajali in odhajali iz porodnišnice in me čudno gledali, jaz pa sem lahko mislila le na dihanje in na to, da bom kmalu držala v rokah svojega otročka. Čas je tekel, bolelo je, ampak ne toliko, da se nebi dalo zdržati. Ob 16h pa pride iz stavbe ena sestra in mi le reče: »Gospa, kaj pa če bi vi že odšli v porodno sobo!« Pa smo šli. Tam sem dobila klistir, ki mi je bil proti pričakovanju zelo fajn, se stuširala, vmes že dihala kot zastavo in zraven še odgovarjala možu, ki je izpolnjeval papirje. V porodni sobi sem se ulegla na mizo in takrat sem šele v polnosti začutila popadke. Trikrat bolj je bolelo, kot prej ko sem bila na nogah. Odprta sem bila 5cm in v naslednji uri sem se odprla še ostalih 5. Seveda sem dobila nekaj proti bolečinam, ki mi ni ne vem kako pomagalo, pa še umetne popadke vmes, za katere tudi nisem vedela, da so mi jih dali; so pa upočasnili frekvenco popadkov, postali pa so močnejši. Ob 17.30 sem prvič pritiskala in ni šlo. Vem, da sem vmes govorila, da ne morem več, da bo otrok ven padel, da prihaja, da sem žejna…ampak podrobnosti vesta le Gvido in prijazna sestra, ki mi je stala ob strani. Prvo pritiskanje ni bilo uspešno. Še dihati. »Joj ne!« sem si mislila. Okrog 18h sem drugih pritiskala, glavica je bila že skoraj zunaj, a je zdrsnila nazaj. Zopet je bilo neuspešno. Bila sem izmučena. Vmes so se izmenjale še sestre. Ob 19.30 pa so rekli naj zopet poskusim. Pri sebi sem si mislila: »Ma sedaj pa BOM rodila!« Zbrala sem vse moči, ki so mi še ostale, globoko zajela sapo in močno pritisnila. Uspelo je. Ana se je porodila v eni potezi. Je pa gledala z obrazom v strop, zato je šla tako težko ven. Gvidu so solze stopile v oči, zase pa se spomnim le, da sem vprašala: »Zakaj ne joka?« Seveda, ko pa ji še niso očistili dihalnih poti. In ko se je končno oglasila, sem spoznala, da se je v tistem trenutku tudi zame zgodil čudež življenja. Ano so umili, zvagali, premerili, pregledali, fotografirali, mene zašili in nastopil je trenutek, ko smo prvič ostali sami kot družina. Nepozabni trenutki, ko držiš v rokah bitjece, ki si ga prej devet mesecev nosil pod srcem in vsak dan molil zanj. V nečem pa se moja ginekologinja ni zmotila: res je bila dolga noč, ampak ne zaradi popadkov, temveč adrenalina in stoterih mislih, ki so se mi porajale, ko sem končno postala mamica.
|