zmajaz
|
Tudi jaz bi se uvrstila k tistim, ki z mamo nimajo najboljšega odnosa. Da bi rekla, da sem ravno neke travme doživljala v otroštvu, sicer ne morem reči, saj mi nikoli ni nič manjkalo, so pa določene stvari, ki jih mami zamerim in zaradi katerih najin odnos ne bo nikoli tisti pristen. Recimo: vedno je imela raje mlajšo sestro kot mene, kar je zelo očitno kazala z razlikami, ki jih je delala med nama. Če sem na primer jaz v gimnaziji prinesla slučajno domov dvojko, je bil ogenj v strehi in same grožnje, kaj bo, če bo še kaka. Če jo je prinesla sestra, pa jo je mama tolažila, da saj bo drugič boljše, da jo bo že popravila.  Pa vedno sem bila za vse kriva jaz, pa če sem bila ali ne - nikoli se ni prej prepričala. Če bi na te razlike pozabila, pa ji zelo zamerim tudi to, da me ni nikoli za nič znala pohvaliti. Kadarkoli sem kaj naredila, je vedno našla nekaj kar pa nisem, da me je kregala zaradi tistega - če sem pospravila skoraj celo hišo recimo, je na primer rekla - ja zakaj pa nisi stopnic pobrisala. Tako da sem si velikokrat sama pri sebi mislila, da je itak vseeno če kaj naredim ali ne, ker v vsakem primeru bom kregana za nekaj drugega, kar pa nisem naredila - saj se vedno še kje kaj najde. Dejansko ji je bilo nemogoče ustreči.
Poleg tega je bila cele dneve slabe volje in s sestro sva ji večinoma bili odveč in v napoto. Po poklicu je profesorica in ko je prišla domov iz šole je želela samo imeti mir pred celim svetom. Dejansko je bilo tako, da - ne da človeka vprašaš: "kaj si pa ti danes tako slabe volje" - mi smo njo vprašali "kaj si pa ti danes tako dobre volje", če je slučajno bila dobre volje - saj je bilo to nekaj nenavadnega zanjo. Tudi ko sva bili najstnici - v obdobju, ko si marsikateri starš želi, da bi imel več stika z otrokom, pa se ta sam umika, sva ji bili odveč. Da naju ne bi rabila gledati v dnevni sobi, nama je kupila majhen TV za v najino sobo. Če sva potem recimo gledali TV v dnevni sobi (ker je bil tam večji), naju je - kljub temu, da smo recimo vsi želeli gledati isti film (ne da bi medve hoteli gledati eno stvar ona pa drugo in bi jo pri tem ovirali) - naganjala, da naj greva gledat v svojo sobo, saj nama je zato kupila TV. Prav v napoto sva ji bili.
Pa še to - niti slučajno nisva bili težavni: v šoli sva bili odličnjakinji, učili sva se samostojno, kot najstnici nisva nikoli ponočevali okoli .... Z nama ni imela skoraj nobenih skrbi. Zato me še zdaj bolijo njene priljubljene besede, kadar sva jo kaj razjezili (za kake brezvezne malenkosti): "kaj sem se bogu zamerila, da me je kaznoval s takimi otroci". Teh besed ne bom pozabila nikoli. Ne spomnim pa se, da bi kdaj slišala od nje besede: "rada te imam", "ponosna sem nate" ..., da bi me kdaj objela ... Prepirala pa se z njo sicer nisem kaj velikega (sestra se je dosti več), ker se mi enostavno ni zdelo vredno - ker njenega mišljenja itak ne bi mogla spremeniti, kadar se v čem nisva strinjali, in sem se raje umaknila in se zadovoljila s tem, da sem sama pri sebi vedela, da imam prav.
Ko sem bila stara 21 sem se pa praktično odselila k fantu, s katerim še nisva bila niti dolgo skupaj (danes pa je moj mož). Takrat je obupno iskala način, da bi me imela pod kontrolo in videlo se je, kako jo razžira, ker ve, da mi ne more nič - prav nič. Imela sem svoja finančna sredstva (štipendija plus delo prek ŠS), zato tudi če bi rekla, da mi ne bojo več dali denarja za stanovanje v LJ, kjer sem študirala, bi jaz pač rekla - v redu, pa nič, bom že sama zmogla. Drugega aduta pa tudi ni imela.
Danes se normalno obiskujeva, normalno pogovarjava, ampak pristnega odnosa mati-hči pa nimava in ga nikoli ne bova imeli. Se je že zgodilo, da mi je očitala, da je nimam dovolj rada ... Pa saj je ne morem imeti - ne more dobiti vrnjene ljubezni, če je nikoli ni dala. Žal. V srcu me je verjetno vedno imela rada, vendar pa tega nikoli ni znala pokazati, zato tudi jaz ne morem njej. Še dobro, da sem imela zlatega očeta, ki ga imam še zdaj iskreno iskreno rada. Do mame pa ne čutim nič niti približno podobnega. Žal mi je, da je tako, a tako pač je in zdaj je prepozno, da bi lahko kaj spreminjala. S tem sem se tudi že zdavnaj sprijaznila in me ne prizadane več.
Drugače pa tudi mene kar stisne ob misli, da bi kdaj moja mala srčica slučajno kdaj tako čutila do mene, kot jaz do svoje mame. Vem samo to, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da ne bo tako.
Uf, sem se razpisala. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
)za njo oseba s svetniškim sijem nad glavo. Kar naredita onedva je časti vredno, kar smo naredili ostalo kdajkoli, ni nič vredno. Uh, ne želte si slišat moje zgodbe. Je preveč trpka, ampak sem se nekako sprijaznila, da tako pač je. 
Jaz imam pa brata, ki je še vedno zlati sinko. 
Pa non-stop ji govorim, da jo imam rada - četudi še ne razume. Ampak si mislim, da če se ji bom že zdaj navoadila to govoriti, ji bom tudi pozneje, tako da se ne bo nikoli glede tega spraševala, kot sem se jaz. 
. Ko sem našla prvega fanta,je govorila kak drekač je zihr ni nč bolši od mene in take bolane fore. Kasneje sem se tako preselila k njemu. Mi je bilo zelo lepo z nejgovo mamo,kr je bila ljubeča do mene, me objemala,devala lupčke ko sem kej postorila ali kar tako. Dokler še tu ni šlo navzdol. Berite temo Začaran krog... 
.
. Vso srečo!
. 
