timika
|
Otrok bo preživel, verjetno tudi pozabil, da je preživel ta čas brez tebe. Kaj se bo pa vmes dogajalo, kako bo doživljal izgubo, je pa druga. Ne vem, jaz bi si težko želela biti v tem obdobju toliko časa brez otroka, oz. si absolutno ne bi želela. Še sedaj ne, ko je star dobroi dve leti. Mi hodimo skupaj, in v tem smislu prilagajamo naša potovanja in počitnice tako, da je za vse OK, udobno in ne prenaporno. Ampak nekateri pač ne in to me nič ne moti. Otrok bo čutil, da te ni, zagotovo, zdaj, kako bo sprejel, lahko predvidiš le ti, saj hčerkico najbolje poznaš. Verjetno bo šla skozi strah, negotovost, ali se mami sploh vrne, verjetno žalost, pogrešala te bo, v tem obdobju otrok še ne more razumeti, da se pa mami en dan pač vrne. Zanjo te ne bo in to je to. Tam bo potem tolažba starih staršev oz. tistega, ki jo bo pazil in ona bo sprejela pač pozornost in ljubezen tistega, ki je takrat ob njej. Ne čudi se, da ko se vrneš, te ne bo niti pogledala. Iz mene ne govori kakšna škodoželjnost, ampak poznam primer, ko je fantič po 14-dvnevni odsotnosti staršev odreagiral točno tako. In potem tista silo ambiciozna mamica v jok...ob takih se mi pa dvigne jeza, priznam. Upam, da rešite zadevo v skupno dobro.
|