IZVIRNO SPOROČILO: Mojcej

No, punce moje, tokrat se pa bolj zares oglašam.
Ja, dogaja se marsikaj... kje naj začnem. Spremenila sem lokacijo. Sem se odselila z mojimdvema . Mah, če na kratko povzamem zakaj... v bistvu se je začelo že 4 leta nazaj, ko sem rodila prvo bibo. Ker je pač bil moj navajen biti skoz v središču pozornosti, ga je zvilo to, da sem bila čist odsotna in lahko si mislite, kaj moški naredi, ko zanj žena nima posluha (ma če bi se drl pa govoru več, da me rabi in vse, bi blo čist drugač). Ja kakorkoli... našla sms-e, mejle... in potem minevajo leta, minejo 2, pa se spet pojavi... ne vem, ali se je sploh končalo ali ne... in potem čez 2 leti spet. Ma kaj pa vem... skoz sem se trudla, da bi nekako šla čez to prevaro... in sem... Jok brate, tko sem misnla, ko sem se v trenutku zavedala svojega bistva in svojega življenja... ja, bila sem že noseča in zgleda, da mi je mala miška namenjena. Potem pa razmišljanje in vse kar zraven paše... no, konec avgusta sem mu pa pač povedala, da se bomo odselili, da sem obupala nad nama, da v bistvu je v meni vse umrlo. In to se mi je vse potrdilo tudi zdaj, ko sem selila stvari... nobene nostalgije, ko sem pakirala... nič... samo, bejži punca čimprej. On pa tudi v smislu... ja, če si se tako odločila, prav. Ok, .... torej mi je čisto jasno kako stvari stojijo in samo še potrdil mi je koliko je ura.
Torej sedaj sem kot ptička, v glavi sem pošlihtala, ponosna na moja sončka mala, vesela... smejimo se spet na glas... vem, da bom zmagala, ker si to zaslužim... enostavno zato, ker se želim spet smejati... iz srca žareti... in lubeka mala bosta sigurno imela več od mene tako, kot, da bi vegetirala v 'popolni' družini.
Preveva me energija do življenja, čutim bistvo v sebi... našla sem se...