Gina
|
Picola, ti bom povedala, zakaj ne toleriram razvajenosti. NI vzrok brat, malo tudi mogoče, samo z njim sva v dobrih odnosih, ker moj brat se je umiril, ker ima tako ženo, da ga je spravila na normalne tire. Je pa še kar razvajen, saj sem jaz tudi do nekih mej. Vzrok za jezo, žalost, obup na razvajenost te dni, mesece in leta so konkretni otroci, ki jih vsak dan sproti doživljam. Dve leti sem imela en krasen razred zelo treznih staršev in posledično normalno živahnih otrok, vedela sem, da sem zadela terno. Pa še tam notri so bili nekateri otroci precej razvajeni, ampak so se zgubili v vplivu relativno umirjenih in zadovoljnih otrok. Tudi dober vpliv se prenaša. Ta hip se vsakodnevno soočam s problemom sodobne razvajenosti, ko se otroci vsepovprek in vsako sekundo tepejo, grizejo, davijo, zmerjajo, žalijo, ne potrpijo sekunde, segajo v besedo, se kregajo, cvilijo, se derejo, ne slišijo nič, ne razumejo sošolca, ne razumejo navodil, ker jih nočejo razumeti, pardon, razumejo jih, ampak jih zavestno ignorirajo na celi črti, včeraj so mi razložili, da je normalno, da starši 715x rečejo nekaj, preden se oni zmigajo nekaj storiti, no ampak otroke človek še sprejme take kot so, pa si reče, da slej ko prej bodo že nekako začeli funkcionirati v mejah normale, če se boš dovolj trudil in vztrajal in migal, ampak potem so zadaj še starši, ki se jim prav zdi, da je njihov otrok nasilen, da je vse po njegovo, ker sicer ga ukalupljamo, mučimo in ne vem kaj še vse....in hodijo zelo nasilno v šolo težit za vse sorte bedarije, recimo kako smo lahko kregali otroka, ki je drugega davil, da je vendarle še otrok in da to ni nič takega... A veš, preveč jasno vidim vse to. In vidim tudi čisto jasno, kaj se s temi otroki z leti dogaja. Vidim kaj iz njih z leti postaja. In vzrok ni zanemarjenost, skoraj nikdar, morda v 1%. Vzrok je vedno razvajenost in zdolgočasenost in zahteva, da je vedno in povsod vse po otrokovo za vsako ceno in čez trupla in še to, da otrok ni nikdar kriv in da dopuščamo otrokom, da je vse po njihovo. Začne se s tem, da otroku nismo sposobni odmašiti noska pri treh letih, ker noče pihnit in ga ne moremo prisiliti, konča pa se s tem, da ne vemo, al bo prišel domov ob pol treh ponoči, kot smo se zmenili, al bo pijan prespal nekje na klopci v parku, pa ga bo policija domu pripeljala. Začne se s tem, da otrok ni kriv, ker je nekoga davil, ker mu je šel na živce, saj je še otrok, konča s tem, da nam uniči pol stanovanja v navalu besa, pa še nas v steno zabriše, ker mu pri 20. nismo kupili motorja. Vmes nam ukrade 200eur, ampak spet ni kriv, ker je bilo to prvič in si je samo sposodil, naš že ne krade. Karikiram, ampak ne kaj dosti. Sama ne vidim rešitve te težave prej, dokler ne bodo ti otroci zrastli, pa imeli svojih otrok in ker bodo ti odrasli tako zelo egoistični in zahtevali vse po njihovo, bodo tudi otroke tako vzgojili, da bodo spet šli v drugo skrajnost najbrž,vsekakor pa ne bodo vzgojeni tako, kot so bili oni. Ker torej ni rešitve in ker se meni zdi bolano se ukvarjat s tem na način, da moram vsako leto sproti učiti otroke osnovnega obnašanja, da se ne pobijejo med sabo, da se ne pretepajo vsak dan za vsako malenkost in da so lahko sploh kako sekundo srečni vmes, ne da bi cvilili in jokali, kako so žalostni, ker ni vse po njihovo in zraven še slalomirati med starši, ki imajo skrajnostne poglede na svet, pa ker na tem ne mislim več izgubljat energije, čeprav če gledam dolgoročno so bili moji rezultati precej zelo dobri, ampak bom slej ko prej šla ven iz šolstva, to zelo jasno vidim. Me pa žalosti, seveda me. Žalosti me, ker otroci niso več srečni, zadovoljni, niti malo jim ta svet ni všeč in to vsak hip, ko ni vse po njihovo. Ker menim, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči še vselej, vsak dan sproti, bom šla iz tega "ringelšpila norcev" precej dobre volje in verjemi mi, da mi bo precej energije, ki sem jo leta dolgo usmerjala v nekatere take razvajene pokavce (ki sem jih vendarle imela strašno rada in zaradi katerih so bili ob mojo energijo nekateri zelo neproblematični, krasni otroci, ki so pa bili cele dneve dobre volje in prijazni, ker jim je bil lajf zaradi nerazvajenosti kar precej všeč, za kar se jim menda lahko opravičim v imenu vseh učiteljev) ostalo zase. No vidiš, isti hip, ko ne bom več tega srečevala vsakodnevno na mojem jedilniku, bodi zihr, da mi bo vseeno za vse razvajene. Dokler pa se ukvarjam s temi mojimi ljubimi zlatimi otroki, ki sem jih čisto vse, v ključno z najhujšimi razvajenci vzela v vsakem hipu za svoje in iskala v njih vse, kar je pozitivnega bilo, se trudila zanje in še vsi so se vračali z veseljem k meni nazaj in so veseli, kadar me srečajo, mi pa ni vseeno za vse te ljudi, še celo za tiste, ki niso čisto nič "moji", ampak so samo iz foruma. Tisti hip, ko mi bo dol viselo za vse, takrat ne bom napisala ničesar več. Ne bo me več brigalo. Dokler pa obstajajo moja čustva do teh ljudi, pa bom najbrž pisala. Še par let. Potem se me boš pa s tem znebila. A bo to dobro al zanič ne vem. Vedno sem bila borec za pravice in borec za dobro in to zelo hud borec, vendar ko sem enkrat ponucala popolnoma vsa sredstva, pa ni bilo rešitve, sem še vselej imela toliko pameti, da sem popolnoma pomirjena z zelo čisto vestjo odšla in se nikdar vrnila. Tudi tukaj bo tako, brez dvoma. Zakaj menim, da je ta konkretni otrok razvajen? Otrok, ki si upa poslužiti goljufije, da ukrade 200eur (ja, ukrade je edina prava beseda, kaj pa naj rečem, si je sposodil za nedoločen čas in si iz tega kupil komponento al kaj že, mamo naplahtal, okrog prinesel za denar...to je vse enako besedi ukradel) je najbolj verjetno razvajen. Lahko je pa zanemarjen, samo mama trdi da ni, glede na vse napisano tudi jaz sklepam, da ni. Kdo drug bi si upal ukrasti denar, kot tisti, ki si doma dovoli vse, ki se ne boji ničesar in nikogar, ki tudi ne spoštuje ničesar in nikogar? Ne spoštuje pa staršev tisti, ki je pretirano razvajen. In tale mulc jih ne spoštuje, najbrž jih ima rad, ker mu vse dovolijo, vendar ni srečen v življenju, ker svoje sreče ne najde. Zato staršev niti ne ljubi, preizkuša jih. Ne najde svoje sreče pa zato, ker vse ima. Če ima vse, je spet razvajen, ker se mu ni treba za nič boriti, prizadevati, nič ga ne razveseljuje, hoče več in več in več in to takoj. Tukaj ni vprašanja. To kaže na razvajenost. Poleg tega ima še svoj denar, veliko denarja, torej ni bil to vzrok kraje. Srednja pot? Kaj pa sem jaz predlagala zaeno skrajnost? Sem rekla naj ga premlati, zmerja, sem rekla, naj ga ne ljubi, zapusti, naj ga kaznuje kot pri norcih? Rekla sem, naj mu postavi meje, ker teh pa očitno nima. Rekla sem, naj mu odvzame komponento in vrže proč, ter da naj jo mali plača s svojim denarjem, saj ga ima! Rekla sem še to, naj bo brez pc-ja nekaj časa, ker to so zame edine logične posledice. To je vse. Je to skrajnost? Ne, to so samo postavljene meje, da bo vedel, da je meni laganje in kraja nekaj nedopustnega in da bo kar ornk razmislil, ali bo naslednjič to storil ali ne.
|