enkratna
|
Ni mnenje, je pa moja zgodba.
...in potem se je rodila internetna ljubezen, dobrih 8 let nazaj. Preselila sem se k njemu - iz prestolnice na vas (ali je kraj?  ). Nikoli se nisem obremenjevala s tem, da ima on še vedno vse prijatelje "na dosegu roke", da se jaz vozim vsak dan v slžbo 220 km tja in nazaj, ipd. So mi bolj drugi to pod nos metali (žlehtnobe ali realisti?), da se jaz "podrejam njemu", da kot "mestno dekle ne bom zdržala tam, itd.
Edina stvar, ki me je malo bremenila, je bila ta, da odhajam "s ščetko in kufrom" v njegovo lastniško stanovanje, a 6 let nazaj (tik pred poroko) ni hotel pristati na predporočno pogodbo.
Dejstvo ostaja: spoznala sem krasnega moškega, druži naju zaljubljenost, lepo življenje, ki ga enakovredno in s pogovorom ustvarjava midva, skupne sanje, neobremenjenost s preteklostjo, spoštovanje in razumevanje. Moj dom je tam, kjer je moje srce. In srce imam v Ljubljani, pri mami in bratu, srce imam v Angliji - pri prijateljih, srce imam v tem malem kraju, kjer je moja ljubezen.
Do prijateljev in družine se zapeljem(-va), ko si tako zaželim, oz. pridejo na obisk. Malo kompenziram z msn in gmail čvekom, če je časovna luknja med srečanji prevelika. Ko se on srečuje s svojimi prijatelji, si jaz ta čas ograniziram po svoje. In vice versa, seveda 
Se je že tako zgodilo, da je eno soboto zvečer prišel domov pol ure po tistem, ko je odšel. Ker je v oštariji crknil TV in niso mogli fantje nogometa gledat - in je hotel to doma. Pa sem mu kar lepo rekla (s skledo kokic v roki): Veš kaj? Jaz sem se lepo namestila, da gledam svojega Poiroja, zato se kar znajdi! - in je smejoč odšel spet ven, in so se zapeljali v sosednji kraj, v drug lokal s TV.
Predvsem sem razčistila sama pri sebi to, da sem v zvezi z moškim, in ne žensko (priporočam ogled predstave Jamski človek). To pa avtomatično pomeni tudi to, da ga ne spreminjam. Moški imajo drugačne potrebe kot me, pa nas zaradi tega ne ljubijo manj kot me njih.
Kakorkoli... ne bodi z nekom samo zato, da nisi sama.
P.S.: V življenju sem si rekla, da nikoli ne bom imela kadilca. In ga nikoli - do moža - nisem imela.
4 leta nazaj je sam od sebe nehal kaditi (moj edini pogoj je bil, da ko bodo otroci, da se v stanovanju ne bi več kadilo - s čimer se je on strinjal).... Otrok žal še nimava, in nama tudi po treh SS ne zmanjkuje upanja.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
,če se je le dalo se izogniti vsemu kar bi spominjalo na ex ljubezni,in podobno 
