 |
RE: Julijske čveke, 2008, II. del
13.10.2008 12:12:34
|
|
|
|
tims
|
Pozdravljene drage julijke,
Končno mi je uspelo najti toliko časa, da se spravim in vam kaj napišem. Zdaj imamo končno ključe od novega stanovanja in se dela na polno. Potem je pa še Tim bil z mano ves čas doma, ker je bilo nonstop kaj narobe in mi enostavno ni uspelo priti do računalnika. Zdaj pa sva z Nino doma sami, mala spi in me nič ne premakne s tega računalnika, dokler vam ne napišem kaj se je z mano dogajalo in kaj je me odvrnilo, da se nisem nič oglašala. Najprej pa porodna zgodba, saj je le ta posledica tega da nisem bila več taka čveka.
Najbolje da začnem kar s 25.07. Sem vidla, da vas je Neboglasnica do klistirnice obveščala, kaj se je dogajalo z nama s Populis. No, Populis je sicer mislila, da ji bo uspelo me prehitet , zato je bila že navsezgodaj v P, ko sem jaz še čakala mojga, da pride domov, ker je peljal Tima v vrtec. No, iz klistirnice so me poslali z mojim v porodno sobo, kjer se je začela priprava na porod. Ura je bila že dve pop.Vse sva jemala z levo roko. Ko so mi predrli mehur, sem mislila, zdaj se bo pa začelo… Nič. Okoli treh, pol štirih je prišla babca, mi dala umetne popadke. No, tisto je pa bilo. Nič več ni bila dovolj samo leva roka. Babca mi je pripeljala masko in mi zatrjevala, da mi bo pomagala, ko bojo popadki najhujši. In res sem dihala čez njo, pa mi je bilo ful težko in je ugotovila, da je nekaj pri nastavku pokvarjeno No, ja. To je trajalo do približno petih, nakar sem dobila eno injekcijo, po kateri sem bila kar malo omotična. Deset minut kasneje je spet prišla in mi rekla, da zdaj bova pa začeli pritiskat. Nič mi ni bilo jasno, ker so bili popadki kr neki. Mojga sem poslala ven (hvala bogu). Okoli deset čez peto sem dobila spet močne popadke. Dvakrat sem pritisnila in ob 17.27 je naša pupa pogledala na ta svet. Nekaj neverjetnega. Sama nase sem bila ponosna, ker sem rodila po naravni poti in srce se mi je trgalo ko je babca vzela Nino, da bi jo umila in stehtala in vse ostalo kar pač paše zraven. Vse lepo in prav. Manjka samo še posteljica. Druga babca, ki je bila poleg, je ta čas masirala moj trebuh, da bi še posteljico porodila. Kakšnih pet minut je bilo vse ok, nato pa sem pogledala, kaj se dol dogaja in to ravno tisti čas, ko sem začela krvaveti, kot da bi nekdo pipo odprl. In nato tema….. Čutila sem, kako me iz porodne postelje premeščajo na drugo, in nato spet tema. Zjutraj sem se zbudila in nič mi ni bilo jasno kaj se je dogajalo, kje sem, kje je Nina, moj dragi… Tri sestre so se takoj znajdle pri meni, čim sem odprla oči. Kmalu zatem je prišel še en zdravnik. Predstavil se je za kirurga in mi povedal, da ležim v CIT-u, da sem imela priraščeno posteljico v maternico, da sem zgubila skoraj 7l krvi in da so mi mogl maternico odstranit. Nič mi ni bilo jasno. Kaaaaj? Govort nisem mogla, ker sem imela cevko v ustih, v nosu, ko sem se malo obrnila sem vidla da je okoli mene polno enih aparatur, roke sem imela prešpikane od zapestja do ramen in povsod so bile ene cevčice. Nad mano je viselo polno enih flašk… Skratka, ko da bi se gledala v enem od delov ER. Grozno. Okoli treh so mojemu dragemu dovolili, da me je prišel pogledat za kakšnih 15 minut. Takrat sem pa ugotovila, da je mogl bit z mano hudo, ker ko me je zagledal, je jokal kot dež. Popoldne so me prepeljali na ginekoliški oddelek v KC. Obiskat me je prišla celo moja ginekologinja, ki je zvedela, kaj se je dogajalo. Rekla je , da imam neznansko srečo, da sem sploh še živa. V porodni sobi se je krvavitev začela, pa so jo uspeli zaustavit, nato so mi maternico odstranil, pa se je krvavitev ponovila. Ko so tudi to rešili in so me peljali na rentgen, da bi preverili, če je vse ok, se je pa spet začelo. Dobila sem toliko krvi, da je že začelo kazat, da imam krvno skupino A+, čeprav je moja AB-. Sicer se je to potem po dveh dneh spet ustalilo. V nedeljo so me prepeljali v porodnišnico in takoj so mi pripeljali Nino. Spala je kot angelček in zjokala sem se, ker sem se šele takrat zavedela, kaj bi lahko zgubila. Nino so mi takoj dali, da bi jo pristavila k prsim pa seveda ni bilo nič L. Vsake pol ure sem jo dajala na zize in ko sem ugotovila, da po vsej verjetnosti ne bom mogla dojit, mi je zdravnik predpisal ene tablete, ki pospešujejo nastajanje mleka. Te tablete dajejo baje samo res v kritičnih situacijah. Tisti dan so me prišli pogledat moja mami, pa Tim in dragi. Tim je imel v nedeljo rojstni dan. Kakšna ironija. Najhuje mi je bilo, ko mi je moj razlagal, kako so mu prišli povedat, da je z mano zelo hudo, da me je lahko samo pobožal, ko so me peljali in v roke je dobil Nino. Pravi, da sploh ni vedel, kaj naj počne. Da je bilo pa res hudo, sem pa ugotovila tudi po tem, ker me je vsak dan prišlo pogledat neverjetno število zdravnikov, samo da so me vidl. Babca je bila tud vsak večer pri meni. Hudo mi je bilo, da se je vse tako zakompliciralo, saj je porod bil ful lep, sploh ne tako boleč, pol pa to. No, ja. Zdaj je to za mano, kljub temu, da sem se kar nekaj časa sestavljala. Z Nino se zdaj polno dojiva, do zdaj se je zredila na 6150g, zrasla pa na 63,5 cm. Skratka, tudi sprehodi laufajo na polno, veliko več imam energije…. Kratko rečeno, uživam v življenju, ker sem ugotovila, da je lahko prekleto kratko.
To bi bilo to. Zdaj se vam bom večkrat pridružila in verjemite, da se ne bom tok razpisala, kot sem se zdej. Upam, da bo vsaj ena prebrala, da nisem zastonj vse tipkala
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ma, meni res pomga, ce mi oseba to napise, ker tja gor k RR res redko pogledam.
