womanpolice
|
Sm mogla se tud jst mal razpisat na tisti post. napisala sm pa tkole: womanpolice pravi: V petek, 3.10., smo se dobile sotrpinke, ki hodimo na umetno oploditev. Omenile so mi post od Katarine. Danes sem ga končno uspela prebrati in moram reči, da sem se resnično vprašala; “Pa kdo je ta Katarina, da si jemlje pravico soditi tistim ženskam in moškim, ki po naravni poti ne morejo imeti otrok!?” Katarina! Je že res, da imaš pravico do svojega mnenja, vsi ga imamo. Vendar tisti ljudje, ki “imamo nekaj v glavi” in ta “nekaj” ni s… ne bomo namerno prizadeli takšnih ljudi, ki že tko al tko trpijo z vsakim postopkom umetne oploditve. Upam, da se ti ne bo zgodilo, da boš zaradi tega svojega mnenja kdaj v življenju trpela; npr. danes sm gledala oddajo na Zone Reality. Ženska je v mladosti prezirala invalide. In veš kaj se ji je zgodilo? Rodila je otroka invalida in vesela je bila, da je sploh preživel. Veš… povedala ti bom svojo zgodbo… Stara sem 27 let. Pred cca. 6 leti sem imela fanta, za katerega nisem vedela, da hodi z dvema ženskama hkrati. Ko sem to izvedela, sem ga nemudoma zapustila. Takrat pa sm tudi izvedela, da ta njegova druga punca ne more imeti otrok (takrat je bila priblino mojih let). Ne bom rekla, da sem ji to privoščila, ker kaj takšnega nikomur ne moreš privoščiti, ampak… Globoko v sebi pa moram priznati, da sem bila vesela, da je z menoj vse v redu. In minila so leta, danes sm stara 27 let. S zdajšnjim partnerjem sva skupaj 2 leti in si želiva ustvariti družino. Ko sva začela hoditi, mi je povedal, da ima slab spermiogram, in da po naravni poti ne bo šlo. Sprejela sem ga takšnega kot je. Povedal mi je, da so to mučni postopki, pri katerih je naporno tako fizično kot tudi psihično. Takrat nisem vedela o čem govori. Povedal mi je tudi, da bom presenečena, ko bom ugotovila, kako je polna čakalnica parov, ki imajo te težave… Priznam, jemala sem prelahko… KO sem prvič vstopila v čakalnico v stari porodnišnici, sem bila “zgrožena”, ko sem videla koliko deklet ima težav… Katarina… deklet, in ne žensk 35+, ki so se šele pri teh letih odločile za otroka, pa ne gre drugače. Bile so mlade ženske, mojih let, nekatere tud mlajše. Nism mogla verjeti. No, nastopil je prvi postopek. Bila sem prepričana, da nama bo uspelo v prvič. Najprej so bile injekcije… katere sem si dajala sama, tudi med službo.. sledili so ultra zvoki. In končno je sledila punkcija. Na punkcijo sem šla polna pričakovanja in vesela. KO sem se ulegla na tisto posteljo, si nisem niti predstavljala, kakšne bolečine bom morala prestajati, ko bodo na živo punktirali celice… Imam visok prag bolečine (tud takšn poklic opravljam), ampak bolečina na punkciji je bila neznosna. Mislila sem, da bom omedlela. Solze so mi tekle po licih. In srečna sem bila, ko je bilo konec. Povedali so mi, da sem pridelala 9 celic. Čez tri dni je bil transfer. Povedali so mi, da je ratala samo ena lepa blastocista (zaradi slabe sperme partnerja) in dve manjši manj lepi, pa sm kljub temu bila zelo vesela, ko so mi vstavili dve oplojeni celici… Bližal se je test nosečnosti… samo še tri dni do testa, jst pa še nism dobila menstruacije. Sotrpinke so me že imele na sumu, da je uspelo (v prvo…). Pa je prišla “teta s krvavca”. Niti predstavljati si ne moreš kakšno bolečino občutiš, ko vidiš, da ni uspelo. V tem času sta obe moji sestri rodili dve majhni štručki. Privoščim jima iz vsega srca, da nimata teh težav. Vendar kljub temu občutiš bolečino, ko vidiš druge ženske z majhnimi otročki… Včasih so se mi zdeli otroci čist samoumevna stvar. Spoznala pa sm, da temu ni tako. Neplodnost je bolezen in prav je, da jo zdravimo. Prav je, da nam zdravniki pomagajo do naših biserčkov katerim mi sotrpinke pravimo “pikice”. Katarina, nikoli ne boš okusila občutkov, ki jih občutijo sotrpinke, ki po dolgem in mučnem boju uvidijo dve lepi črtici na testerju. Srečne so… saj jim je KONČNO uspelo. Uspelo dobiti nekaj kar se tebi zdi tako samoumevno… Kar se je tudi meni nekdaj zdelo samoumevno, dokler nism tega doživela sama… Tokrat sm v drugem postopku. Čeprav vem, da bo spet boleče (punkcija) - tako fizično kot psihično, grem v nov boj, saj si zaslužim otroka. Vedno sem delala dobro, vedno sm pomagala drugim; trudim se biti dobra Kristjanka. Ampak po tvojem mnenju si ne zaslužimo otroka-ker ga mati narava nam ga ni dala. Pa kdo si, da si upaš soditi? Kdo ti daje pravico, da si upaš soditi te ženske in moške, ki gredo/mo znova in znova čez trnjevo pot, da bodo/mo nekega dne dobili naše zaklade? Kdo si, Katarina? Veš, v službi, ki jo opravljam, vidim marsikaj… Npr. nasilje v družini, smrtne prometne nesreče, itd. Potem takem si te ženske zaslužijo, da jih moški trpinčijo fizično in psihično? Ker si preprosto to zaslužijo? Da otroke zlorabljajo in trpinčijo… si to mar zaslužijo? In žrtve prometnih nesreč, ki niso zakrivile le-te, si to zaslužijo? A si predstavljaš, da bi nekdo izrazil svoje mnenje in bi rekel: “Si je že zaslužila…!!!” Prosim te no… Daj, dvakrat pomisli, preden izrečeš besede; zadrži takšna SVOJAM mnenja zase, ker se ti niti sanja ne kako s tem SVOJIM MNENJEM prizadaneš te ženske in moške, ki NISO SAMI KRIVI, da morajo vedno znova in znova v nov boj, da pridejo na željeni cilj. In upam, da pridejo vsi… enkrat že. Drage sotrpinke, želim vam vso srečo; da bi vsaka dobila svojo tako težko pričakovano pikico. Katarina, tebi pa le še to “zamisli se nad seboj in nad tem svojim mišljenjem”.
|