enkratna
|
Te čisto razumem v tvoji želji, načrtih, veselja do službe. In verjamem, da si bila deležna marsikaterega "pogleda". Že kar slišim kakšne komentarje "zakaj se pa sploh odločaš za otroka, če..." Zgodba 1: ko smo imeli celodnevni službeni piknik, je prišla ena mamica, ki je bila sicer na porodniški (doma je pri atiju pustila 6-mesečnega dojenčka), so jo sodelavke tako obirale, češ kakšna mama je, da otroka pusti samega, ipd... To, da imaš moža, ki se strinja s tem, da bo on na porodniški, je samo hvalevredno. Bodi pa pripravljena (in močna) za vse poglede in komentarje, ki jih boš neposredno (oz. zelo verjetno kar za hrbtom) dobila pod nos. Od sodelavk, širše družine, prijateljev, znancev, neznancev.... Tudi jaz sem imela pred (dejansko) nosečnostjo podobne želje kot ti. Moje delo me inspirira, ampak... je pa tudi dejstvo, da ne želim izgubiti pristnega stika z otrokom, ki ga lahko mama stke v prvih mesecih po rojstvu. Vez, ki se rojeva od prvega zavedanja nosečnosti, do spremljanja brc, gibov, ... naj se nadaljuje tudi po rojstvu. O prikrajšani vlogi očetov ne bi tukaj - mati narava je tako uredila zadeve Zgodba 2: v službi smo neobičajno sceno, kjer je vodja enega oddelka doživela na sestanku živčni izpad. Zaradi ene konstruktivne službene kritike, ki jo je ona vzela osebno, smo poslušali kako je ona "vse vložila v to službo, kako je oddelek postavila na noge, kako je pri otrokovih 8 mesecih končala porodniško za to službo - in da je cena tega to, da jo otrok kliče po imenu in da je očka edini na svetu, sledijo babice, ona je pa nekje čisto zadaj"... In vsa objokana je zapustila sestanek... Zgodba 3: V Južni Koreji se mora mati vrniti v službo najkasneje v 2 mesecih po porodu (toliko časa jo delodajalec čaka, sicer lahko ostane kar doma). To mi je povedala turistična vodička, ki zaradi narave dela svojega otroka vidi na vsake 2-3 dni, vzgaja ga pa babica. Želim ti le, da strast, ki jo čutiš do svojega dela vendarle ne bo preveč vplivala na vlogo, ki te čaka. Biti tudi mama
|