Lara28
|
POzdravljena! Tudi moj (sedaj že mož) ni bil ravno zagret za poroke. Sam prihaja iz "razbite" družine, vedno je rekel da se lahko imava rada tudi brez papirjev. Da tako ali tako nimajo nobene vrednosti (slabe izkušnje staršev...). Nasprotno se je na moji strani družina vedno tretirala kot vrednota in to tudi je. Sama imam z starši odlične odnose in tudi mami in oči sta po 38 letih zgleden par, ki skupaj drži v dobrem in slabem. Seveda se skregata, užalita, sta jezna drug na drugega a nikoli dolgo, znata se pogovoriti in rešiti težave. Vem da sta bila pred leti, kosem bila še najstnica v zelo težkem obdobju, a sta poglihala in kolikor lahko opazim, imata krasen zakon. Skratka, da ne dolgoezim z mojim prihajava iz zelo različnih okolij, par sva že iz srednje šole. Počasi je v meni izginila želja po veliki poroki, ustvarila sva si svoj dom, se zaposlila, dobila otroka.... ampak jaz sem si potihem še vedno želela, da bi bila z možem poročena, da bi imeli enak priimek, da bi si lahko rekli družina L..... Mogoče čudno, ampak meni je to veliko pomenilo. Nekega jesenskega dne, ko smo bili z malim navihancem v parku, je moj samo rekel: Veš, mogoče pa le ne bi bilo slabo, če bi se midva končno poročila. (takrat je najina veza trajala že 14 let). Najprej me je skoraj kap, potem pa sem rekla samo: A resno misliš??? No in tako se je zgodilo. Strinjala sva se, da nama ni do nekega načrtovanja, da ne želiva velike poroke in da pravzaprav tudi nimava financ, drugih pa ne želiva obremenjevati s tem. No in sva si privoščila skromen obred s pričami starši in starimi starši. Kasneje smo šli na pozno kosilo, poročno torto in to je bilo to. Moja mami in oči sta vzela najinega sinčka za najino poročno noč in to je bila še pika na I. Sedaj sva poročena že več kot leto. Res ni nič drugače kot prej, ampak zelo mi je všeč, ko moj mož ponosno reče: MOJA ŽENA.
|