blustar
|
Najprej sporočim, da je z nama dvema vse ok. Smo šli našo najmlajšo pogledat tudi na 4D in smo ugotovili, da je full podobna svoji 2-letni sestrci v tej starosti . Ampak drugič sploh ni tako vznemirljivo kot prvič. Prvič sva bila čist navdušena. Obrnjena je sicer še z glavo navzgor, ampak je to za ta čas čisto normalno - nekje pri 32. tednu se večina obrne v položaj za porod. Naslednji pregled imam pa 1.8. Vidim, da ste se vmes pogovarjale o porodu. Mene je prvič bilo malo strah, ampak ne bolečin, ampak tega, kako bom sploh vedela, kdaj se je začelo, kdaj moram v porodnišnico, da ne bom prepozna (tudi tega, da ne bom prehitro prišla), a bom delala prav. Najrajš bi vidla, da bi bila kar ves čas nekje v bližini al pa, da bi bila kaka babica ves čas pri meni No, potem je bilo vse by the book. Najprej mi je "odpadel" tisti čep sluzi, potem mi je zvečer isti dan začela odtekat voda. No, pri tem me je pa kar panika zagrabla "o, shit, zdaj gre pa zares. kaj pa zdaj?" in po drugi strani veselo pričakovanje. Sploh se nisem mogla kontrolirat in sem se kar tresla. Ko sem prišla v porodnišnico, sem seveda prišla k sebi, saj sem imela občutek, da je zdaj vse pod kontrolo. Smo dali vse čez, mojega so poslali domov, ker nisem bila še nič odprta in nič popadkov in smo čakali. Počutila sem se čist pomirjeno sicer. Čez par ur so se začeli popadki, najprej sploh nisem vedela al je to to, kot rahli menstrualni krči, pa ne prav točni. So me priklopli tudi na CTG in sem lahko tudi tam spremljala njihov potek. Postopoma so se stopnjevali in postajali tudi bolj točni, ampak čist obvladljiva bolečina. Ves čas sem si tudi vizualizirala, kako se spušča po porodnem kanalu. Prve, tiste rahle popadke sem začutila nekje okrog polnoči, rodila pa malo čez 5. Skratka no big deal in nič za bat. Edino skoraj prepozno sem poklicala svojega dragega potem (sem vmes sicer parkrat vprašala, če lahko že pokličem, pa so rekle, naj še malo počakam), tako da je prišel samo na zadnjih 10 minut finisha - prvi "pravi" popadek (ko se zares začne) je že zamudil. Pa pogovarjale ste se tudi o lupinicah. Res je, da ni dobro, da je otrok predolgo notri naenkrat, ampak po moje že samo zaradi tega, da ni ves čas v istem. Meni je že sam pogled na našo malo tam notri dajal občutek, da ji tam pa res ne more bit udobno. Pa še potijo se zelo (naša je bila poletna). Ampak smo bili pa tudi pri nevrofizioterapevtki in je rekla, da je tam v svojem naravnem položaju - v jajčku. Ker novorojenčki se veliko full "zategujejo nazaj" - vrat zvijajo nazaj, kar tudi ni dobro. Se sicer ne spomnim zdaj več dobro, ampak je svetovala nekatere položaje, da se nevtralizira. Edino, kar je zelo odsvetovala, je kengurujček. Midva sva ga takrat sicer imela sposojenega, ampak ga potem sploh nisva uporabljala. Ja, pa moja prijateljica je imela svojo punčko v lupinici v vozičku (sploh jih veliko videvam na tak način) in se je čist zdravo razvijala. Toliko zaenkrat in lepo preživljajte poletje. Meni je super ta letni čas
|