 |
RE: Kako postati trd, neizprosen mož jeklen
13.7.2008 16:57:17
|
|
|
|
Anonimen
|
 Ronja, jaz te tudi rada berem.
Hm, se strinjam s Karin, kako boš dojemal odgovore drugih je odvisno, na kakšno mesto postavljaš sebe. Če se ne ceniš, dvomiš vase, v svoje odločitve, potem je velika verjetnost, da boš vsak, še tako mil odgovor, sprejel kot osebni napad. Povsem človeško. Če si že prizadet, potem narediš vse, da svojo dušo zaščitiš, da (lahko tudi upravičeno) kritiko spobiješ tako, da jo preumeriš v avtorja - on je kriv, slab, grd, ker mene, ki sem že tako na dnu, napada. Nekateri ljudje pridejo tu do točke, ko pri sebi vendarle spoznajo, da morajo nekaj narediti na sebi in začnejo kritike sprejemat, uporabijo jih kot pozitivno spodbudo.
Jaz se trudim, da nikoli ne pišem z namenom nekoga prizadeti. To mi ne uspe vedno, vem, ampak nikoli ni napisano z moje strani z namenom nekoga čustvano raniti. Če pa moji odgovori nekoga vendarle prizadanejo, potem velja zgoraj napisano - v sebi so preveč prizadeti, imajo preslabo podobo glede sebe in si besede odinterpretirajo tako, da se zaščitijo. Vsak sam pri sebi pa mora skleniti, da ima tega dovolj, da bo delal na sebi, na svojih odzivih, da bo poskušal ločiti med svojimi čustvi in realnostjo, se začel bolj ceniti. Se mi zdi, da je ključen trenutek v temu, ko spoznaš, da napake niso odraz nečesa slabega, temveč so tu zato, da se iz njih nekaj naučimo in zrastemo, da nas lastnih napak in neuspehov ni treba biti sram in da le, če poskušamo nekaj spremeniti, če na tem delamo aktivno, do sprememb dejansko pride. Seveda tudi drugačnih, kot smo pričakovali, a če sami ne bomo odreagirali, potem se ne bo nič spremenilo.
Zdaj, zakaj se nekateri konstantno norčujejo?
En razlog se mi zdi to, da je težko dojemat probleme drugih kot pomembne in velike, če jih mi na točno tistem področju brez problema rešujemo. Vsi imamo delčke življenja, v katerih se počutimo kompetentne in delčke, kjer smo izgubljeni. Eni bolj, drugi manj, ampak to velja za vse. In če se npr. kdo zna naravno dobro pogovarjat, nima problemov z vzpostavljanjem komunikacije, potem se težko vživi v kožo nekoga, ki mu to ne gre dobro od rok. Prvemu vzpostavljanje stikov ni problem, drugemu pa je velika muka vsak socialni stik. In podobno.
Drugi razlog pa se navezuje na napisano v prvem odstavku. Tudi norčevanje iz drugih in posmeh sta lahko način smaozaščite. Tako se usmeriš na probleme drugih in manj misliš na svoje ali pa s tem probleme sogovornikov na forumu (ali v resničnem življenju) zaničuješ in jim jemlješ vrednost ter tako povečuješ vrednost sam sebi.
Sicer pa se mi zdi v Sloveniji kar nekakšna kulturna posebnost, da se moramo sami zbijat, se dajat v nulo, biti skromni in uslužni, ker smo majhni in nas nihče itak ne upošteva, eni stalni brezvezni občutki krivde in slabe vesti, če se upravičeno (!) pohvališ s svojim uspehom, pa te imajo za arogantnega in samovšečnega. Bodite ponosni nase in na svoje uspehe (pa naj bo to lep vrt, sposobnost poslušanja, dobra kuha, natančnost, karkoli že). Brez kančka slabe vesti.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 13.7.2008 17:02:44 >
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Saj zato pa hočem vedet odg., da ne bom komplicirala... 
... 
: ko sem videla, da je ona nesrečna, če sem jaz nesrečna, so se mi vrednote zasukale: ni več bilo toliko kompromisev in prilagajanja, ker je naenkrat postalo veliko bolj pomembno to, da sem jaz res zadovoljna - ker otroku ne moreš lagat, vsaj ne tako malemu, ker vse začuti... Takrat sem videla, da je to, da sem jaz res srečna veliko bolj pomembno kot to, da so drugi, ki jih imam sicer rada, ampak niti približno toliko kot njo... 
. Jaz se pa vedno sprašujem, ko vidim, kako klobaso sem oddala, če kdo to sploh prebere... (no, tole je pa sigurno moj najkrajši post doslej
tako pač je, včasih ti uide tudi kakšna pametna 
